Notranji mir

Zdi se, da v življenju človeka ni večje zmage kot doseči in ohranjati notranji mir. A kaj to pomeni? Mar gre za noč-in-dnevno poležavanje v travi in sanjanje oblakov? Je to stalna zamaknjenost pogleda, odsotnost iz telesa in odsotnost iz sveta? Morda nirvana ali
svetniški sij, budnost? Je to popolno osredotočenje misli na zaznavno a nedosegljivo?

Razlaga spodmika misli, vsak namen ga uničuje. Želja se sprevrže v njegovo nasprotje. Stremenje po miru nam otrdi misel, dober namen in željo.

Zaman se zdijo vsa prerekanja o tem, kaj je prav in kaj ni prav. Kot votli izpadejo občutki o lepem in hudem, o pomembnem in nepomembnem, o zatajevanju in hrepenenju, o razumu in čustvih, o plitvinah in globinah, o vzhodu in zahodu, o uspehu in polomu. Kot bežnost izpuhtijo trditve, kdo ima bolj prav, in kdo je tisti, ki ima pravico imeti prav. Ali kdo je tisti, ki si je vzel pravico imeti prav.

Jaz te iščem, ti me pa najdeš – morda je to pot do miru, ki se zdi najboljša. Mir me najde. Odnos, ki mu dajem prostor, odnos, kateremu dopuščam biti to, kar je. Odnos, zaradi katerega me ne zapusti niti človeku lastni raziskovalni nemir, niti nemir hrepenenja, niti želja po stalnem preseganju samega sebe. Odnos, s katerim ne prekinem zagrizenosti vsakdana, in tisti, ob katerem ne zamižim ob lastni neumnosti in razteščenosti.

Zdi se, da notranji mir presega človeka.