Populizmi so značilni za mnoge okoljsko naravnane ali tako imenovane zelene politične stranke ali skupine, ki pogosto izrabljajo dejanske probleme odnosa med človekom in naravo kot sredstvo za doseganje lastnih ciljev in interesov, ki niso izključno v smislu
zagovarjanja narave. Ključno vprašanje pri tem je, kdo in predvsem kako se nekdo lahko postavi za zagovornika narave[1], oziroma, kako zagovorniki vedo, kaj je za naravo prav ali pravično[2]. Populizmi druge stopnje se veliko ukvarjajo z globalno, oddaljeno naravo, svoja dejanja pogosto neupravičeno utemeljujejo na ekozofiji ali tako imenovanih globokih ekologijah[3]. Značilnost populizmov je kratkotrajno, a izjemno močno delovanje.
[1]
Peter Burdon (2010) povzema mnoge avtorje in trdi, da je dodeljevanje ali
nedodeljevanje pravice v vsakem primeru povezana z interesom in lastnino. Tudi
David Delaney (2003) kategorično zavrača zgolj pravno reševanje problema odnosa
človeka do narave. Trdi, da ima pravo svoje norme in prakso, ki obravnava
odnose človek-človek. Tudi v primeru delikta proti drugim bitjem.
Zagovornikom živalske bioetike mnogi kritiki očitajo
kontradiktornost njihovih zahtev. Ko primerjajo znanstvenike, ki delajo
laboratorijske poskuse na živalih, z morilci ali nacisti (pravzaprav specisti),
se ne zavedajo celovitosti pomena preizkusov na živalih. Izjemno redki
zagovorniki pravic živali se ob bolezni odpovedo jemanju zdravil. Zdravila pa
praviloma predhodno preizkušajo na živalih.
[2]
Holmes Rolston (1993) na primer trdi, da dodeljevanje pravic naravi ni možno,
ker je narava izven dosega človekovega prava in se ob tem sprašuje, kako moremo
sploh dodeliti pravice vsej naravi skupaj: morali bi jo posameznim bitjem ali
vrstam. Jasno, čemu kitu dodeliti pravico gnezditi na drevesu.
Poznamo tudi drugo stran: Deklaracija o pravicah
matere Zemlje, ki so jo leta 2010 Združenim narodom uradno predlagale Južnoameriške
države.
[3]
Globoka ekologija (deep ecology) je filozofija in holistično gibanje. Zavzema
se za uveljavitev nove etike, v kateri bi narava dobila njej pripadajoče etične
pravice. Utemeljitelj Arne Naes (1973) se naslanja na različne predhodnike, na
primer Henryja Thoreaua (Walden – 1854), Johna Muira (Sierra Club – 1874) in
Alda Leopolda (The Sand County Almanach – 1949). Vsebinsko je podobno teoriji
Gaja (Loevelock, 1970), razvoju praktične filozofije pravic živali (Singer,
1975), neomarksizmom v Evropi (npr. Pierre-Félix Guattari, 1989, 1992),
pogledom nekaterih krščanskih ekoteologov (npr. Thomas Berry) in drugimi
gibanji v šestega in sedmega desetletja 20 stoletja.
Kljub deklariranemu ekocentrizmu so ta gibanja deležna
določenih kritik. Predvsem jim očitajo evrocentirčno malomeščansko gledanje na
naravo in subtilni antropocentrizem, saj vsa trdijo, da je treba naravo
ohranjati, če hočemo preprečiti katastrofo, ki pa predstavlja v bistvu izumrtje
človeka.