Človekova pravičnost naravi ni potrebna. Naša pravičnost do narave je potrebna za nas same. Gre v bistvu za pravičnost do nas samih oziroma med ljudmi. Sistem pravic obstaja izključno v sistemu človeka. Pravičnost je sama na sebi odnos oziroma obstaja samo v odnosu in nikjer drugje. Tudi razvija se le v dvo ali večstranskem odnosu. Že
v antiki poznamo zlato pravilo, ki je Zahodnemu svetu najbolj znano v kasneje zapisani obliki krščanskega svetega pisma: Tako torej vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim. To je namreč postava in preroki.[1] Zlato pravilo narekuje dejavnost in recipročnost. Pravičnost je natančno to. Narava je v primeru pravičnosti nedotakljiva. Čeprav je pravična v svoji dinamiki, človeške pravičnosti ali nepravičnosti nad njo ne moremo uveljavljati. Lahko samo smo pravični.
Gre za naše dostojanstvo.
[1]
Krščansko Sveto pismo, Mt 7,12