Vse reči na svetu, kakršnega poznamo, so med seboj v odnosih. Delci se privlačijo z različnimi vrstami sil, atomi in molekule se dinamično združujejo in razstavljajo, živa bitja se sestavljajo v naravna kroženja. Ljudje se med seboj pogovarjamo, z besedami ali na kakšen drug način. Tako je v sedanjosti, tako je v vsaki sedanjosti.
Nekateri odnosi že sami po sebi nakazujejo, da se dogajajo tudi v času. Na primer v živi naravi opažamo, da življenje teče, da ima čas, da pretekli dogodki vplivajo na prihodnje.
V medčloveških odnosih vemo, da nekaj, kar se je zgodilo v preteklosti, vpliva na sedanjost. Problem pa je, koliko to vemo, oziroma, koliko je sploh mogoče ugotoviti, kateri pretekli dogodki so vplivali na sedanji trenutek, in kako. Če sem včeraj jedel neprimerno hrano, me morda danes boli želodec; če imam na jedilniku ves čas neprimerno hrano, morda trpi celotno moje telo, vključno z možgani; če se v mladosti nisem zadosti gibal, me v zrelejših letih morda hitreje prizadenejo težave v sklepih in hrbtenici ... Pravzaprav za večino preteklih vzrokov niti ne vemo.
V družbenem razvoju je podobno. Neka odločitev, morda demokratična v neki državi, ima lahko daljnosežne posledice - pa si ob njej nismo predstavljali, kaj se lahko zgodi. Morda so posamezniki slutili, predvsem tisti, ki družbo opazujejo bolj poglobljeno. Vzemimo aktualno okoljsko krizo. Če berete stare spise idijskih Ved ali islamske modrosti ali krščanska pisma, vam morda naenkrat ne bo več jasno. Namreč, ti spisi na mnogih mestih govorijo o koncu sveta, o težavah, ko se podirajo temelji reda, ko nebo in zemlja več ne delujeta. Besede, stare 2, 5 ali 7 tisoč let, so silno podobne interpretaciji današnjih znanstvenih odločitev.
Ob tem se po eni strani, tisti bolj enostavni, lahko vprašamo, če gre danes res za okoljsko krizo? So imeli tisti preroki pred tisočletji prav? ... A po drugi, nekoliko bolj poglobljeni strani: Ali nismo morda le okuženi z njihovo miselnostjo? Nam niso morda le njihove besede ostale v nekakšnem družbenem spominu, in jih sedaj le obujamo in ponavljamo, ker so dogodki nekoliko podobni prerokbam, dogodki v naravi pa so si skozi njeno silno daljšo zgodovino od človekove bolj kot ne podobni? Je človek sploh sposoben v medčasovnih dimenzijah primerjati dva pojava?
Za sedanji trenutek so vsa ta vprašanja dokaj nepomembna. Namreč, stanje je, kakršno je. Človek je prešibak, da bi kaj korenito spremenil, tudi morda ni potrebno spreminjati. So pa ta vprašanja pomembna za prihodnost. Kakor so pred tisočletji grozili s katastrofami, tako delamo tudi danes. Morda takrat niso imeli znanstvene podlage. Danes jo, vsaj mislimo si tako, imamo. In, kakor jih danes interpretiramo, tako bodo verjetno ostale v družbi za prihodnost. Morda so se nekdaj pri napovedih motili, morda so imeli napačne podatke, napačno znanost, z dnašnjega gledišča primitivno? Na enak način bodo morda gledali na nas tisoče let v prihodnosti. Je mogoče vse skupaj užitek v prizvajanju strahu?
Kaj lahko storimo?
Vprašanja kličejo po odgovornosti za prihodnost. Življenje pa kliče k osrediščenju na trud za dobrost sedanjega trenutka.