Obstaja zelo nesrečen pristop k vzgoji, ki se vse bolj razširja, celo tako, da ga mnogi smatrajo za popolnoma normalnega.
Vzemimo učitelja, vzgojiteljico ali starša, ki se dnevno srečujejo z doraščajočimi ali učečimi. Vsaj prva dva običajno delata po nekih navodili, ki jih predpisuje sistem, tretji pa najbolj pogosto po vzoru svoje domače vzgoje ali nasvetih, ki jih pobere naokrog. Zakaj se dogaja, da so vsi vzgojitelji v vse pogostejših zadregah? Je kriv izobraževalni sistem zanje?
Prevladujejo informacije o teroiji, tudi o praksi, a vse to namesto konkretnih zgledov? Morda.
Zdi pa se, da vse več današnjih ljudi, ki vzgajajo, nima presoje. Torej, niso sami sebi privzgojili presoje. To hudo težavo rešujejo tako, da takrat, ko problem nastopi, zanj šele začnejo iskati rešitve. S tem pa težava postane le še hujša. Težavi tako dodajo še svojo lastno težavo napačnega pristopa. Težava je namreč v nekem odnosu, ki ne deluje: med snovjo in učencem, med učencem in okolico, lahko tudi med učencem in učiteljem. Če se učitelj poglobi v iskanje rešitve šele ob nastopu težave, se torej oddalji od problema, saj se problematičnemu odnosu zapre, namesto da bi se mu v tistem trenutku doprl. Čas pa teče - in najpogosteje sam "reši" težavo. Ker se "sveže pridobljeno vzgojno znanje" pokaže kot neuporabno, ker je že zamujeno, tudi pri vzgojitelju sčasoma naraste vtis, da so vsi nasveti neuporabni.
Vzgojitelj na katerikoli stopnji ali v kateremkoli primeru, mora, ponavljam, mora biti vsaj korak pred učencem, vključno z njegovimi težavami. Če ni tako v večini primerov, na katere naletimo, smo slabi vzgojitelji (seveda moramo razumeti občasne slabosti tudi pri najbojših vzgojiteljih).
Ne, pravzaprav slabih vzgojiteljev ni. Vzgojitelj/ica namreč si ali nisi, vmesnih stopenj ni.
http://idejalist.blogspot.com/2013/01/ucenje-in-sola.html
http://idejalist.blogspot.com/2012/08/posameznik-razvija-tuje-talente.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/06/resevanje-tezav.html