Želje so ena od oblik človekovega odnosa do prihodnosti. So del presegajočega se človeka, po katerem se, vsaj tako enostransko izgleda, ločujemo od drugih živih bitij. Zdi se, da je jedro vsake želje ugodje. Ugodje samemu sebi in tistim bližnjim, ki so pravzaprav duhovni del nas samih. Če rečemo, da si želimo mir na svetu – si v bistvu ne želimo bolj mir zase? In če si želimo, da ne bi bilo lakote – ali ni to zgolj želja za mirno vest, ker sam nisem lačen?
Želje za preteklost sicer obstajajo, a
nimajo nobenega smisla. Želim si, da bi bilo tako in tako; če bi bil imel to in to ... Zamujeno lahko nadomeščamo samo v prihodnosti, s prvim korakom v sedanjosti.
Mnoge želje niso uresničljive. A človek si žal sam postavlja mejo med uresničljivim in neuresničlivim. S tem se brez potrebe omejuje. Želja je namreč odnos, v katerem se lahko spremenim jaz, lahko se spremeni predmet želje, lahko pa se spremeni odnos.
Meja uresničljivosti jo odraz odraslosti. Kot otroci imamo veliko želja. Potem se vkalupimo v stereotip, da v odraslosti želje niso resničnost. Otopimo, sprijaznimo se z realnostjo. Pa res? Smo zares storili zadosti? Smo zares sami storili zadosti? Smo pričakovali ali celo hoteli od drugih, da uresničijo naše želje, pa se to ni zgodilo? Mnogi odrasli raje zatirajo želje, kot da bi pristopili k samostojnemu uresničevanju ali zrelemu odnosu.
Želje so pogosto pomembnejše od uresničitve. Želje so gibanje misli in duha. Človek svoje odraslosti ne bi smel kazati s skrivanjem in tlačenjem želja. Še manj z begom pred njimi. S tem postaja to kar ni, nečlovek. Če ni želja, ni upanja in ne hrepenenja. To je svet brez življenja.