Dobro jutro, evropska sredstva

ali 
Sedem pravil o naddržavnem EU proračunu

Občasno v javnih glasilih vznikne prava evforija o tako imenovanih evropskih sredstvih. Novinarji, ki imajo očitno zelo različno stopnjo vpogleda ali poznavanja vsebine, skušajo bralce prepričati, da gre za temo, ki je izjemno pomembna za rešitev vsesplošne krize Slovenske države. Seveda predvsem gospodarske, kjer
nas, državljane najbolj posiljujejo z idejami o nujnosti vlaganja v mikrolokalno infrastrukturo, pogosto skrito pod reševanje problemov s področja okolja.

Izrazi kot „edini razvojni denar”, „Slovenija to potrebuje”, „slovenski razvoj”, „zagon gospodarstva”, „vlaganje v ljudi” in podobni kažejo na ostanek nekega časa, ko je za vse poskrbel nekdo od zgoraj, ko so podjetni posamezniki z znanjem in organizacijskimi sposobnostmi v najboljšem primeru uspeli pobegniti v tujino, v najslabšem pa se jim je zgodila nujna, če ne celo prisilna uravnilovka. Hitro se izkaže, da izrazi s navideznim pridihom domoljubnosti nimajo z domovino prav nič, prav redko pa kaj z razvojem.

Evforijo medijskih prispevkov novinarji radi začinijo s hitrimi mnenji posameznih politikov ali gospodarstvenikov. Kot po nesreči se z besedami o prezapletenosti bolj radi oglasijo tisti gospodarstveniki (ali pa novinarji ravno nanje naletijo), ki so jim EU sredstva, bolj kot ne, neizpolnjene želje in jih je morda konkurenca pri pridobivanju že prehitela. Politiki na državni ravni preradi ponavljajo enake stavke, znane že iz devetdesetih let, ko smo se v Sloveniji bolj konkretno začeli spogledovati z EU proračunom. Zvesto jih posnemajo vodilni v javnih ustanovah in na lokalni ravni, ki so sicer pri pridobivanju sredstev najbolj objektivno učinkoviti – seveda ne tista večina, ki je tako bogata, da si upa nekatere investicije z davkoplačvealskim denarjem plačati večkratno.

Ja, devetdeseta leta ... takrat so predstavniki iz Bruslja zatrjevali, seveda zgolj neformalno, da so programi, kot je bil na primer PHARE, namenjeni učenju postopkov. Torej vsebina sama ni bila toliko pomembna, tudi organizacija ali rezultati ali učinki ne. Mi smo se počutili malo ponižane, malo celo upravičeno. Zdelo se je, kot da finančniki iz evropske naddržave mislijo, da v državah pristopnicah računovodstvo sploh ne obstaja in da živimo tako rekoč na ravni naturalne izmenjave. Se kdo še spominja takratnih obrazcev za poročanje, ki so nam jih pripravili kontrolorji? No, treba je priznati, da je Unija od takrat vseeno napredovala. Zdaj že celo kar razume kaj naj bi bilo to nadomestilo za malico in prevoz na delo, kaj je letni regres, kaj je obvezna delovna oprema, kaj je pokojninski prispevek za javne uslužbence, kaj je delni davčni zavezanec ... Danes je prav, da je pozabljeno, da so nekateri projekti v preteklosti stali tudi več mesecev samo zato, ker je država v Bruslju pozabila razložiti kaj in zakaj imamo takšne predpise. Ampak tam so se tega naučili.Kaj pa mi? Smo izkoristili vsa ta leta (pred)priprav? So se nam že odprle evropske oči? Smo se vsaj malo ujeli v tokove vsakodnevne Evrope – ali raje kuhamo neuresničeno hlepenje in zavist do držav in regij, ki jim nekateri postopki gredo bolje od rok, energijo uporabljamo za stresanje jeze na posamezne uradnike, ljudi s kakovostnimi idejami pa po vzorcu nekdanjih časov vzorno uravnilavkujemo ali pošiljamo v tujino? Ali ne dajemo vtisa, da sredstev, ki jih na tak ali drugačen način evropski davkoplačevalci v celoti vplačamo v skupni proračun, pravzaprav ne potrebujemo? Jasno je, da jih ne potrebujemo, potrebuje jih namreč Evropska unija, to smo pa ...mi.

Kako torej?

Prvo pravilo: Don't panic! Še enkrat: Don't panic.

Strah je sebičnost, pravijo psihologi. In panika je posedica strahu. Pri katerikoli fazi projekta se zgodi lahko karkoli. Vsi udeleženci vseh faz projekta so ljudje. Vsak skuša biti uspešen. Vsak ima tudi svoje nadzornike. Vsi pa smo ista EU. Denar, o katerem govorimo, je naš skupni denar. Če se povzročitelj strahu in panike tega ne zaveda, ga je treba na to opozoriti. Konkretno: sestanek z nadzornikom naj se začne v duhu, da delata za isto stvar, to je konkurenčnost Evrope; karkoli se zgodi.

Drugo pravilo: Moralna in pravna kultura.

Karkoli že to je, zdi se, da nam tega manjka. Že na področju projektnih idej poznamo primere, ko uspešno pridobi sredstva ustanova, ki je do včeraj izvajala, ali celo istočasno izvaja, administrativno podporo nekemu programu. Z istimi besedami in istimi stavki. Prijavitelj je tu nemočen, saj ob tvega zamero. Sistemsko bo treba uvesti vsaj moratorije. Drugo so pogodbe. Pravna država ni abstrakcija, je konkretnost pogodb v najširšem pomenu besede. Pogodba pa ni od zgoraj, in je obojestranka ali večstranska, ob podpisu postane istonivojska. Pogodbe za posamezne operacije oziroma projekte so v bistvu odločbe, ker temeljijo na nekih nadrejenih aktih. Vendar postanejo pogodbe, ko jih kot takšne sprejmemo. In tega se držimo – mi, kot izvajalci, smo se strinjali. Strinjajmo se torej ves čas, ne le kadar nam to ustreza. 
Tretje pravilo: Presegajmo minimalizem.

Izvajalci, naredite kaj več, kot ste obljubili v projektni prijavi. Naredite bolje. Namesto formalne reference si pridobite trajnejšo referenco z vsebino. Nadzorniki, naučena strogost naj bo nadgrajena s stavkom „Kako vam kaj gre?” ki ga izvajalec vedno tako pogreša. Zdi se, da so največje težave projektov prav pri nadzornikih, ki ne vedo, kaj nadzirajo. Namesto da bi bili aktivni udeleženci, seveda z ohranjeno vlogo strogosti, postajajo najbolj prestrašeni izpolnjevalci anket vodstva programa. V državi obstaja nekaj takšnih, ki so izvajalce razveseljevali tudi kar tako, neobvezno, v dobro programa, v dobro EU. Žal so se mnogi morali zaradi svoje prizadevnosti tudi umakniti. 
Četrto pravilo: Partnerstvo.

Individualizem uniči marsikateri projekt. Partnerstvo se gradi le s partnerstvom, torej v praksi. Praksa.

Peto pravilo: Lenoba ni varčevanje.

Poznate skrito lenobo? Vse je prav in v redu, vse teče po ustaljenih tirih, nihče se ne pritožuje, če kaj ni v redu, malo počakamo, pa se človek navadi. Prijetno. Kot liberalnost ni anarhija tudi nedelo ni varčevanje. Če verjameš v idejo in celo drugi verjamejo vanjo, ker je očitno za razvoj družbe dobra, si dolžan za izpolnitev skupni denar porabiti – za to je. Če tega ne storiš, ga bo morda/verjetno zapravila konkurenca. Vendar, če ne veš kaj bi delal, je bolje, da ne delaš.

Šesto pravilo: Komunikacija.

Z javnostjo je treba komunicirati stalno. Javnost je denar. Uradna državna spletna stran nekega programa ne more imeti v rubriki „Novice” zadnje navedbe stare dve leti. To kaže, da nekaj ne deluje, saj program še teče. Spletne strani morajo imeti urednika, odgovornega urednika, ki bo tudi odgovoren. In ne se istočasno hvaliti z uspešnostjo in jamrati o neuspešnosti. Rezultati štejejo.

Sedmo pravilo: Smo navadni.

Pregrešno si upam trditi, da nimamo najlepše dežele na svetu in da nismo na sploh najuspešnejši. Tudi Nemci s svojo Nemčijo niso, niti ne Francozi, Britanci, Švedi ali Švicarji. Nikakor ne trdim, da Slovenija ni lepa, niti tega, da zame ni najlepša. Ampak, za božjo voljo nehajmo žaliti druge. Smo navadni, ena od držav v EU, s težavami, ki jih morda kakšni drugi nimajo in prednostmi, ki jih drugi morda nimajo. In s tem ni nič narobe. Ampak zdaj govorimo o Evropi in evropskem denarju. Kot Evropejcem nam nič ne manjka.

Namesto podpisa.

Pravila, sedem jih je le zaradi lepšega, niso fantazija; so konkretna praksa. Če komu koristi, naj vzame, sicer naj pozabi. Pravila se zdijo kot dogma, kot nekakšna religija. V bistvu pa so preprostost, vsakdanjost, nič posebnega. Proračun EU ni miloščina, zaradi katere imata oba, darovalec in prejemnik hitro slabo vest. To je naš denar.
In ne čakajmo večera. Jutro je že pozno.