Človek ne more uiti misli o samem sebi
kot središču sveta. Mar ni to najhujša ukleščenost v
vztrajnostni tok narave, da smo v vse znanstvene in religiozne
teorije razvoja od prapočela do vrhunca postavili sebe? Tudi v tiste
sodobne teorije, ki temu v besedi sicer
nasprotujejo, v biti pa ne morejo drugače, saj gre le za besede v pogojniku. Gledam v smer, v katero sem se človek v tej naravi razvil, ker v drugačno smer sploh ne morem gledati, ker mi v času razvoja niso bile dane oči, s katerimi bi se dalo drugače videti. Ker sem samo to, kar sem.
nasprotujejo, v biti pa ne morejo drugače, saj gre le za besede v pogojniku. Gledam v smer, v katero sem se človek v tej naravi razvil, ker v drugačno smer sploh ne morem gledati, ker mi v času razvoja niso bile dane oči, s katerimi bi se dalo drugače videti. Ker sem samo to, kar sem.
Ta
nemoč je huda, pravzaprav neskončna, in je človeka skozi vso
zgodovino klicala, da je iskal nekaj, kar ga presega, božanske sile,
osebnega Boga, naravo kot svariteljico ali druga inteligentna bitja v
Vesolju. Vse, kar je doslej našel, ali je njega našlo, ali pa še
ni našel – vse ostaja nedoumljivo in zato zbuja nekakšno
strahospoštovanje. Nedoumljivost je morda celo znak resničnega
obstoja in prav zavedanje, da nekaj, kar resnično, lahko vpliva na
človeka, rojeva to strahospoštovanje. Torej gre za spomin na
prihodnost, za nekaj, kar je glede na verjetnost vztrajnosti načelno
ponavljajoče in znano, v bistvu pa skrb vzbujajoča neznanka. In tu
je nova nemoč človeka, prihodnost.
Tako človeku ostane le pozaba, le
posnemanje snovne narave, da je preteklost, kakršnakoli je že bila,
zadaj, in ker je nespremenjiva, se jo rešimo samo z vztrajanjem tega
trenutka, da se nanjo ne ozira, da jo znova in znova pozablja. Edino
z vztrajanjem v pozabi je mogoče napraviti ta trenutek znosen in
odprt za prihodnost, a spet v zavedanju, da pri prihodnosti prav tako
nimamo absolutne moči.
Vračati v sebi vztrajnost k pozabi ni
nič drugega kot v duši znova postati otrok.