Človek se jezi na preteklost, ko so bile na sistemski ravni narejene mnoge napake, morda zaradi pomanjkanja idej, morda zaradi neizkušenosti ali preprosto iz nevednosti in neumnosti. Ne moremo reči "gre pač mimo", saj bi kakšnega od ljudi na pomembnih položajih , ne le kakšnega, prav in pošteno bi bilo vse!, vendarle morali klicati k odgovornosti, k veliki odgovornosti. Prevzetni, napuhnjeni, vzvišeni, vseznalci; a tako ubogi sami v sebi, s travmami na vseh področjih, s stalnim izogibanjem, že samo odgovorom na preprosta vprašanja s finančnega in organizacijskega področja, ki smo jih v dobri veri, da nam izvajalcem lahko kdo pomaga, zastavljali. Resnično, računalniški programerji so vedeli več odgovorov kot dejanske odgovorne osebe. Vsaka napaka je bila obrnjena izvajalcem v škodo, celo vsako nekoliko bolj resno vprašanje. A očitno se je za tistimi rigoroznimi kontrolami skrivalo neznanje, navzkrižna samoogroženost, predvsem pa strah, strah, strah, da bodo tepeni. Sami med seboj so se tepli ... Človeku postane slabo, še po več letih.
Redki vodilni v programih EU preteklih let so se vsaj potrudili, a z malo učinka, če sploh. Še najmanj človek zameri množici pripravnikov, ki jih je skorajda izkoriščevalsko najemana država na projektna sredstva, in so morali opravljati kontrole za vse mogoče vsebine, o katerih se jim niti sanjalo ni, da jih lahko kakšna glava iz-umi. Morda smo izvajalci še verjeli, da pa vendarle obstajajo nekje ljudje, ki vedo, ki znajo, ki so sposobni, ki ne skačejo od službice do službice, ampak hodijo v službo delat. In ki vedo, za kaj se gre in kako se gre. Človek še nekako upa, da so se ti ljudje vsaj nekje skrivali, sicer očitno zelo dobro skrivali.
Vse kaže, da je bilo teh kakovostnih ljudi, ki so bdeli nad nekimi pravili, kakršnakoli so pač bila (večino smo si postavljali kar sami znotraj države, in današnji rezultati kažejo, kdo jih je sestavljal ...), izjemno malo. In zato prihodnost izgleda, kot vedno, posledica preteklosti in sedanjosti. Pretekli dve finančni obdobji EU smo prevozili z vsemi možnimi zavorami, brez bistvene dodane vrednosti, z redko učinkovitostjo in navsezadnje brez zadovoljstva, da smo za denar, ki smo ga dajali v slupno EU vrečo, pridobili nekaj, kar krepi državo in unijo. Prihodnost bomo očitno vozili po istih kolesnicah neznanja, brezidejnosti, brez navdušenja, topogledo in cmerajoče se ozirajoč na nekatere, ki so vsaj v soseščini morda za kanček bolj uspešni.
Načrti naše države za prihodnost kažejo na znanje pripravljalcev, morda res pripravnikov, morda letajočih sem in tja - če ljudje že sami ne menjajo služb, se pa njihove službe stalno reorganizirajo - in so zato kar stalno nekakšni začetniki.
Ne zaupamo niti svojemu lastnemu denarju več? Kaj pa če res ne znajo?
Človeku postane slabo. Za 10 let naprej.
http://idejalist.blogspot.com/2014/01/cudezni-financni-strojcek.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/08/eu-in-obrazci-na-durs-pred-10-leti.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/03/dobro-jutro-evropska-sredstva.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/04/dobro-jutro-eu-2014-partnerji.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/07/242000000.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/09/po-eu-sredstva-brez-idej.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/05/odlocitve-v-kriznem-casu-poskus.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/06/imamo-sreco-narava-ne-varuje-cloveka.html