Krizni časi se običajna stalnica življenja. Večini ljudi se celo zdi, da so stalno v krizi, in da je stalno kriza. Vendar ni tako. Stalno je lahko le naše krizno razpoloženje, ki je predvsem odvisno od razcepljenosti med željami in dejanskostjo.
V času, ko človek neprestano misli, da je v krizi, ali ko mu takšne misli drugi vsiljujejo in jih ta brez presoje sprejema, ali ko takšna miselnost postane v družbi opravičilo za nedelo, takrat kriza res lahko postane neprenehna življenjska stalnica. V bistvu generira samo sebe.
Življenja je škoda in je ne-umno generirati nekaj, kar nas uničuje in spravlja v agonijo. Pri reševanju krize, ali bolje, pri reševanju iz agonije, ki jo kriza generira - ali vsaj nelagodja, ki ga poraja - so izjemno pomembne odločitve.
Pri slovenski družbeni krizi se zdi, da dosedanje odločitve niso bile posebno uspešne. Problem teh odločitev je, da se odgovorni na vsak način sprašujejo izključno o tem, kaj je treba - ali celo zgolj, kaj bi bilo treba - storiti, da bi presegli krizno stanje.
Ključno vprašanje pa je kako. Seveda je izjemno pomemben odgovor na vprašanje kako v smislu postopka, delovanja, konkretnega reševanja. Vendar tukaj ne gre za tovrstno vprašanje kako. Gre za vprašanje kako se odločam. Na tem mestu se zdi, da je družba popolnoma odpovedala. Ponarejeni nasmeški, skrite laži in poskusi premetenosti, sunkovito neživljenjski obrati, nemirno prežanje na odločitve drugih, poskusi prenašanja krivde na druge, kraja dobrih idej, ki jih potem z nespretnostjo uničujemo, in kar je še takšnega.
Dobrih odločitev ni mogoče sprejemati v času, ko človek misli, da je v krizi, ali ko mu takšne misli drugi vsiljujejo in jih ta brez presoje sprejema,
ali ko takšna miselnost postane v družbi opravičilo za nedelo. Kako torej?
Izhodišče je dejstvo, da je kriza problem odnosa, in ne mene ali družbe ali neke države. Odnos pa deluje čisto malo počasneje kot človek sam v sebi, ali država sama v sebi. Ker na primer država kateri pripadam (ali jaz osebno, če hočete) - kljub vsem željam, da bi tako bilo - ni najpomembnejša v svetu in ne igra kakšne pomembne vloge, skratka ni oh-in-sploh in je pač čisto navadna ena-od-mnogih, se ne bo navzven prav nič poznalo, če se navzven za trenutek ustavi. Navznoter prav tako: če politika vsaj nekaj tednov ne bi sprejeli nobene, ampak prav nobene odločitve, bi imela čas za razmislek, za uporabo pameti, ki jo večina politikov ima. Ustavitev zaradi miru, in to jedrnega miru človeka in družbe, ne navideznega miru, ki ga posamezniki - pa pogosto le zaradi prikrivanja težav v samem sebi - skušajo doseči vsaj v prostem času z različnimi sprostitvenimi tehnikami. "Vsaj" pravimo. Ne! Ne gre za prosti čas, in za umiritev v prostem času, gre za umiritev v neprostem času, pri delu, pri odnosih, v celovitosti življenja.
Ob miru navzven in navznoter bo pamet zanesljivo sama generirala ideje kaj in rešitve kako. Še več, um bo začel delovati in ljudje bomo stopili na pot doumevanja, kaj se sploh dogaja. Analiza - tudi kakovostna - namreč ne zadostuje, ker ne da celovitih odgovorov. Odgovore mora doumeti bralec analiz. Le doumeto bo služilo služilo kot osnova za korak naprej. Ali korake. In za delo.
Človek ali družba mora ob odločitvah glede reševanja krize za določen čas izstopiti iz lastne miselnosti o krizi - pa naj se medtem zgodi karkoli. Saj je jasno, kaj se bo zgodilo. Samo nekaj: običajno življenje. Verjetno bo celo trajalo.
Na praznik dela in god Jožefa delavca, 2013.