Filozof dialoga,
Martin Buber, je s svojimi deli o odnosih bistveno posegel v način
dojemanja sveta. V svojem delu Jaz in Ti je prenesel težo
miselnega toka dojemanja Jaz‑a in Ti‑ja na tisto, kar je
vmes, torej na odnos. Naredi celo korak dlje, v refleskijo
obravnavanega pojava: iz odnosa se vrne nazaj na predmet, ki je v tem
primeru Jaz. In ta Jaz sam na sebi ne obstaja več, ampak obstaja le
dvojnost Jaza, ki pa izhaja iz odnosa: prvi kot Jaz temeljne besede
jaz‑ti, in drugi kot Jaz temeljne besede jaz‑ono.
Čeprav se Buber v
svojih razpravah pretežno posveča odnosu med ljudmi, mu odnos
človek–narava ni tuj. Ko kategorizira območja, v katerih se
vzpostavlja svet odnosa, ga omenja kot prvo raven. Neposredno pravi:
„Življenje z naravo. Ta odnos tone v mrak in je pod govorno
ravnijo. Bitja se gibljejo proti nam, a ne zmorejo priti do nas, in
ko jih ogovarjamo s ti, se naše besede zataknejo na pragu govora.”
Nekoliko kasneje, ko se „zazre v drevo”, (potencialni) odnos
človeka do narave nakaže v različnih načinih dojemanja:
pojavnosti, funkciji, vzročnosti in nominalnosti, vendar tako, da te
načine preseže s ponovnim obratom. Namreč, v celovitosti odnosa do
drevesa, ki ponazarja naravo, nisem več jaz tisti, ki dojemam, ampak
„se zgodi – po volji in milosti hkrati – da sem zaobjet v
odnos”.
Buber strogo ostaja
na strani človeka in ubesedenega sveta. Sluti sicer, da obstaja
možnost obojestranskosti in vzajemnosti odnosa, vendar ga, morda v
zavednju šibkosti naravoslovnega znanja, gotovo pa iz
strahospoštovanja do neznanega ali nerazpoznavnega v naravi, ne
razvije. Vsekakor pa naravi priznava njeno njenost in njeno
dejanskost.
Buber, M., 1923, Ich und Du, slovenski prevod Janez Zupet, 1982, v Princip dialoga / Dialoški princip; Ljubljana : Društvo izdajateljev časnika 2000, ponatis 1999.