Tujim vlagateljem je, zanimivo, kdorkoli že so in kamorkoli že
vlagajo, vedno v interesu visoka dodana vrednost. Če vložijo v
avtocesto, pobirajo vse viške, ozemlju objekta pa puščajo vso nesnago.
Če vložijo v tovarno, se delavcem oddolžijo s plačilom. A vse, kar je
več, odide. Če vložijo v znanje, so vlagatelji izključno upravičeni do
celotne dodane vrednosti tega znanja.
In prav tega se ima
Slovenija najbrž najbolj bati: tujega vlaganja v slovensko znanje.
Namreč, spretnosti in veščine ter kakovostno znanje, kar ga je še ostalo, skokovito odhaja, in ne bo
imelo nobene možnosti več vrniti se v domače kraje. Tisti, ki bodo
ostali doma, bodo sicer morda dobivali plačo za vsakodnevno delo in to
bo tudi vse. Kar pa se tiče dodane vrednosti, se bodo smeli le še s sklonjeno glavo nasmihatiob obiskih uspešnih strokovnjakov slovenskega rodu. Žal rod in poreklo pri dodani vrednosti v denarju ne velja prav dosti.
Delilci javnega denarja za znanje in veščine se ne zavedajo svoje odločilne vloge pri razvoju države in naroda, gospodarstva in družbe.