Način pisanja v znanosti se skozi stoletja precej spreminja. Če primerjamo besedila Aristotela, Kopernika, Kanta, Darwina ali današnje naravoslovne revije - vsaj najbolj razširjene in splošno uveljavljeni Science in Nature, bomo hitro opazili razlike v načinu podajanja snovi.
Prava katastrofa se v zadnjih letih dogaja v različnih prispevkih v revijah, ki se skušajo pomenovati znanstvene ali vsaj strokovne, celo v knjigah z nazivom "znanstvena monografija". V nekaterih takorekoč ni sledu o znanosti kot jo razumemo zdaj. Prispevek samo in zgolj daje vtis, da je znanstven: ima izvleček, uvod, metode, razpravo in zaključke. In ima seznam literature, ki je uporabljena (ali pa tudi ne) znotraj prispevka v obliki citatov.
Na področju tako imenovane družbene ekologije problem postaja posebno problematičen, ker se članki silno pogosto sklicujejo na dnevne novinarske prispevke, mnenja politikov ali drugih vplivnih posameznikov, ankete z vprašljivim vzorcem ali preprosto subjektivne izjave in poglede popularizatorjev varovanja okolja. Zelo, in vse bolj pogosto se nekritično uporabljajo nepreverjeni spletni viri. Bistveno vrednost vira namreč predstavlja aktualnost, in dnevni mediji ter internet se zdita trenutno najbolj aktualna vira. Tako avtorji iz šibkih ali celo neveljavnih dejstev inducirajo strokovni ali znanstveni članek.
Posebno hudo je to v primerih, če takšne postopke priprave člankov uporabljajo ljudje s priznano avtoriteto, na primer univerzitetni učitelji. Zaradi ugleda jim družba nekako ne upa nasprotovati, študentje pa se zaradi učnega postopka morajo indoktrinirati v prikazane povezave. Veriga vprašljive metodologije in nepreverjenih dejstev se nadaljuje.
Izvor nagnjenosti v takšnen način pisanja v znanosti je verjetno v metodogijah, ki so jih mnnoge družboslovne znanosti preveč poenostavljeno povzele po empiričnih metodah naravoslovja.