Upravljalci javnega denarja, večinoma so to državne ustanove, se ne zavedajo, da ima javni denar dve plati. Namreč ena je ta, da je v središču denar kot tak, druga je pa ta, da je v središču storitev ali izdelek, ki ga bodo državljani za ta denar dobili.
V času krize upravljalci javnega denarja vse bolj vidijo denar, in so hkrati vse bolj slepi za dejansko ustvarjeno - ali potrebno. Tu niso mišljene investicije v beton, s katerimi smo v Sloveniji v zadnjih letih nedvomno preveč vehementno in prepogosto brez potrebe trošili življenjske vire - torej ne tiste, ki jim vrednost ob zaključku vlaganja začne upadati. Govorimo o investicijah, ki začenjajo dajati dodano vrednost v trenuku, ko se prenehajo, na primer preventivno zdravstvo, izobraževanje, vlaganje v splošno razgledanost in znanje, temeljito širjenje kulturnih, okoljskih, ekonomskih in vsakršnih obzorij.
Če upravljalec gleda zgolj in samo na kupček denarja, ki mu povrh še neizprosno kopni pred očmi, nima nobenega notranjega smisla več za vsebine, ki bi jih s tem kupčkom lahko pridobil za osnovni namen države: službo ljudem.
Najbolj čisto je očitno z lopato metati denar v beton.