Moje prvo srečanje z izjemno šibkim doumevanjem poteka odločitev na ravni države je bilo pred leti, ko se je pripravljala ratifikacija ene od mednarodnih konvencij. Slovenija je kot sveže ustanovljena država želela takoj pristopiti. Pri tem ni uporabila nobene strategije - tako rekoč nismo izbirali sredstev, bistveno je bilo, da se vključimo, pa naj stane (takrat ali kasneje) kar hoče. Mi preprosto MORAMO biti zraven, To nam PRIPADA. (Vse to je bilo sicer res in je še danes res, ampak način je bil nekoliko vprašljiv).
V navideznem zanosu, pa verjetno tudi iz drugih razlogov, na primer pomanjkanju zdrave ponižnosti na mednarodni sceni, verjetno ni bilo mogoče zdravo razmišljati o dejstvih, o katerih so razmišljali drugi.
Kaj je bilo opaziti pri drugih državah? Predvsem:
1 skrbnost pri pripravi podatkov,
2 najširšo možno strokovno razpravo, ki je rezultirala v sumarnih informacijah
3 izjemno odprto, a jasno usmerjeno komunikacijo z javnostjo
ad1 Za prvo točko lahko iz lastnega opažanja navedem naslednjo primerjavo: v eni od držav podpisnic so samo o enem od protokolov konvencije (od recimo sedmih), imeli zbranih skoraj 6 (šest) metrov tematskih in namenskih elaboratov. Ne rečem, da v Sloveniji nismo o tistih vsebinah nič vedeli, ampak dejstev, ki bi ekspicitno bili usmerjeni v smisel konvencije in s tem prihodnji razvoj, je bilo natanko nič. "Mi to vse vemo", je bil odgovor takratnemu opozorilu.
ad2 Na drugi točki je prevladala "vrednota", da je bolje, da se ne prepiramo, skratka, da je "mir", v katerem sicer ni nihče zadovoljen, naša "najboljša" podoba. Seveda smo vedeli, da našega dejanskega nemira v tujini ne bo nihče opazil - in res ga ni, zakaj pa bi ga, pravzaprav. - Ostal pa je v nas in smo ga rešili na preprost način: z novim "mirom" s katerim smo se morali soočiti zaradi neučinkovitosti v praksi.
ad3 Glede tretje točke velja samo navesti, da takrat zavedanje o interdisciplinarnih razpravah in kakšni komunikacijski strategiji pri političnem odločanju sploh ni obstajalo.
V nekakšni evforiji - pa danes ni veliko drugače - smo druge države videli kot napredne, uspešne, nismo pa uspeli videti ZAKAJ so takšne. No in zakaj, boste vprašali? Mislim, da zato, ker so pri reševanju vedno pristopile do PROBLEMA, pri načrtovanju pa vedno do STVARI. Pri nas pa smo najprej pristopili k svojemu JAZu. In se pri tem tudi ustavili.
Končni rezultat. Tista konvencija, s katero se ta sestavek začne, je postala "ena od" - v bistvu ne mrtva črka na papirju, ampak bolj nekakšna samozadovoljna mreža brez jasnih z zunanje strani ocenjenih vplivov na vsebine oziroma predmete konvencije. Vseeno pa je tistih 6 metrov v tisti državi povzročilo, da so se tam določene odločitve sprejele in funkcionirajo. Argumenti imajo svojo težo. Če obstajajo, obstaja tudi teža. Če jih ni, gre vnemar.
"Mi pa ja vse to vemo" je pogosto opažena, vendar žal zgrešena strategija. Mnogi se pri tem radi izgovarjajo na intuicijo, a se izkaže, da so jo verjetno pomotoma pomešali z domišiljijo, domnevo, fantazijo ali občutkom. Intuicija namreč temelji na uvidu na podlagi zaznav, ki hkrati ob uvidu in zaznavi kot taki, vidijo in zaznavajo tudi (lastne) zaznavne zmožnosti.
Le kakovostni podatki so lahko podlaga kakovostni informaciji, na podlagi katere je mogoče sprejemati dobre odločitve.