... je preprost: pravice do intelektualnih ali materialnih rezultatov ostanejo v zasebnih rokah.
Hudo je takrat, ko se politika tega zave, predvsem je hudo, ko se javnost tega zave. A takrat je običajno prepozno, predvsem pa predrago.
Razlika pa je vseeno očitna:
Postati lastnik pravice do nekega znanja ali veščine pomeni, da ti vrednost od tistega trenutka samo narašča.
Postati lastnik avtoceste, ali letališča ali kanalizacije pa pomeni, da ti ob prevzemu začne vrednost padati.
Obstajajo posamezniki, žal jih je veliko in so na vplivnih mestih, ki zgornji trditvi znajo odlično obrniti:
Taki so v umirajočih tovarnah najprej ukinili razvojne oddelke. Kaj bi to, če imaš namreč s peskom posut travnik za tovarno in lahko tam pobiraš parkirnino: Za listkom je 1 evro, če ne rabiš listka pa 50 centov.
Vse znanje, ki ga država dejansko potrebuje za učinkovito poslovanje, in ga ni neposredno odgnala, se je v bistvu skrilo. Država postaja umirajoča tovarna. Pobira le še parkirnino, po 50 centov ali manj.
> Anekdota.