(5 del) Mala razprava o upravnem naravovarstvu ob dnevu Zemlje

(Nujnost osrediščenja narave v naravovarstvu - 5)

Mala razprava o upravnem naravovarstvu
 

Hitro razvijajoče se institucionalno naravovarstvo je upravičen odgovor na nova spoznanja o naravi in človekovih vplivih nanjo. V današnji družbi od vseh naravovarstvenih dejavnosti najbolj izstopa kot stroka, ki je podprta s političnimi odločitvami. Predpisi na različnih ravneh neposredno zadevajo vse državljane Zahoda, s prodorom te civilizacije in načina mišljenja v druge predele pa postajajo merilo vsega sveta. Res je sicer, da so ti predpisi večinoma naravnani na človekovo bližnjo naravo, ki ji rečemo tudi človekovo okolje (in gre potem za okoljevarstvo in antropocentrizem), vendar ne moremo zanikati, da nimajo vsaj nekaj pozitivnega učinka tudi za naravo kot tako, torej na tisto večinsko naravo, ki je od človeka neodvisna.

V okviru državnih in lokalnih administracij so se razvile razvejane strukture ustanov in organizacij, ki se z naravovarstvom ukvarjajo poklicno. Od prvih začetkov v 60-tih letih preteklega stoletja, ko je na primer Slovenija dobila prvega poklicnega naravovarstvenika – takrat v okviru Zavoda za spomeniško varstvo – se je v Sloveniji profesionalizacija zelo razmahnila. Le v zadnjih 20 letih se je število zaposlenih na področju naravovarstva povečalo za pet krat, danes na okrog 250 ljudi¹, pri čemer niso všteti inšpektorji, sodelavci upravljalcev-koncesionarjev in še nekateri strokovnjaki zunaj pristojnega ministrstva za ohranjanje narave, na primer na področjih prostorskega načrtovanja in okolja na državni in lokalni ravni. Podobno se je nekaj let prej zgodilo v državah zahodne Evrope. To so civilizacijski trendi, ki se jim ne moremo izogniti.

Razvoj in kadrovska struktura

Če pogledamo izobrazbeno strukturo zaposlenih na področju upravnega naravovarstva v Sloveniji, in če pri tem izvzamemo neposredne nadzornike na terenu ter administrativno osebje, ugotovimo, da gre za več kot 90% naravoslovcev, od tega približno polovico biologov, ostalo so geografi, geologi, krajinski arhitekti, ter aplikativni strokovnjaki s področja gozdarstva, kmetijstva in vodarstva². Prav podobna kadrovska struktura je značilna za večino evropskih držav ali regij. Če primerjamo študijski program biologije in tudi vseh ostalih navedenih poklicev na univerzitetni ravni³ s programi in poročili pristojnih naravovarstvenih inštitucij⁴, bomo takoj opazili, da so v osnovi naravoslovci v upravnem naravovastvu postali pretežno (priučeni) pravniki, upravniki, ekonomisti in statistiki. Nekaj časa jim ostane še za poučevanje oziroma izobraževanje; terenski ogledi so namenjeni zgolj in samo kot podlaga za mnenja ali odločbe. Zdi se, da osnovni poklic uspe nekaterim redkim posameznikom opravljati le v prostem popoldanskem času, pogosto v okviru kakšne od nevladnih organizacij.

Dejstvo je, da je izobrazba s področja naravoslovja za delovanje naravovarstva najbolj ustrezna. Vendar obstaja velik problem. Namreč upravno naravovarstvo deluje praktično izključno na podlagi predpisov. Vsaj nekoliko bolj vsebinsko obarvana mnenja, ki jih izdajajo javni zavodi, so v mnogih upravnih postopkih neobvezujoča. Odločbe s strani organov ministrstva so si med seboj zelo podobne in dajejo vtis obrazcev z izjemnim poudarkom proceduralnega besedila, in s komaj kaj prostora za vsebino. Naravoslovno znanje tako postane nesorazmerno manj potrebno kot upravne veščine.

Seveda obstaja tudi nasprotni problem, priučeni naravoslovci. Razmere, kjer pri delu s tako zahtevnim objektom kot je narava zanemarjamo naravoslovno znanje (vsebino) in poudarjamo upravne veščine (procedure), omogočajo razvoj močnih idejnih vodij, ki po načelu posploševanja ali kakšnem političnem principu lahko delo naravovarstva prilagodijo drugotnim ali drugim ciljem, predvsem kratkoročnim – ali še huje, zaradi hitrih političnih menjav v zahodni družbi se stalno diametralno spreminjajo cilji dejavnosti. Istočasno nastajajo nevladne organizacije, ki so po sicer skromnih proračunih sodeč izrazito motivirane s strani trenutne oblasti⁵.

Skrite poti ob neuspešnosti?

Državljani se večinoma intuitivno zavedajo, da so za naravovarstvo kljub vsemu bolj ključni argumenti s področja naravoslovja kot proceduralne zahteve zakonodaje, ki se pri tako mladi dejavnosti razumljivo še hitro spreminja. Lokalna ali državna stroka skuša to intuicijo nekako zapeljati s pomočjo nekakšnih pravnih stranskih vrat, to je predpisov naddržav ali zvez. Mnoge, državljanom neljube (pa se pogosto pokaže, da jih le slabo poznajo), a konkretne ukrepe zavijejo v nujnost zaradi nekih meddeželnih ali meddržavnih dogovorov. Pri tem so na primer v Nemčiji ali Španiji pogosto močnejši na zveznih ravneh, v Švici in sploh v Alpah na kantonalni in regionalni. Slovencem sta na tem področju najbolj znani direktivi EU s področja omrežja Natura 2000. Ker so povezave po vertikali med bazo in meddržavnim vrhom pogosto šibke, iz nesoglasij pri upravljanju ne moremo pričakovati, da bi narava veliko pridobila. Namesto varovanja, ki ne pomeni izključno odpovedi, ampak predvsem ustrezno in utemeljeno preusmerjanje človekovih dejavnosti, dobimo zgolj prerazporejanje obremenitev in s tem le novo možnost za skrito povečevanje škodljivih vplivov.

Je komunikacija usmerjena pravilno?

Upravno naravovarstvo je v praksi zelo aktivno na področju komunikacije. Uradno gre, predvsem v zadnjih nekaj letih, za posredovanje informacij o delovanju v javnost, v večinski praksi preteklih desetletij pa za ozaveščanje in izobraževanje o naravi sami, predvsem o njenih posebnostih ali atrakcijah. To je razumljivo glede na sestavo in s tem afiniteto strokovnih kadrov. Gotovo je, da prikaz lepot narave na eni strani, in uničujočih vplivov človeka na drugi strani vzbujajo pri bralcu nelagodje in razmislek, a postavlja se vprašanje trajnosti in učinka. Namreč, ali lahko zanikamo, da fotografije ogrožene narave obiskovalcev ne privabijo prav tja, kamor z naravovarstvenega stališča to ni priporočljivo? Mar niso ravno naravni rezervati različnih tipov povsod po svetu eden najmočnejših magnetov za obiskovalce? Ali se ne skriva v takšni komunikaciji ekonomija, če ne celo preživetje upravnega naravovarstva, ki si s pomočjo turistične dejavnosti skuša povečati svoj proračun? Redko srečamo bistro, ali celo premeteno naravovarstveno izobraževanje, ki ljudi povabi k spoznavanju in uživanju v naravo, a jih primerno usmerja stran od najbolj občutljivih predelov. Celo zadnje usmeritve vrha EU spodbujajo obisk v narodnih parkih⁶ in če bi po Sloveniji pogledali usmerjevalne tablice, ki jih je postavila naravovarstvena stroka, bi nedvomno ugotovili, da nas obiskovalce usmerjajo skoraj izključno do ogrožene narave. Nič ni narobe z obiskom narave, nič narobe s turizmom in rekreacijo. Napačno je razumevanje: usmerjanje na ogrožena območja namreč ne more biti naravovarstvo.

Pri komunikaciji je pomembna ustrezna obravnava posamezne ciljne publike. Naravoslovno znanje sicer lahko odlična vsebinska osnova, vendar ima vsaka ciljna skupina svoje zahteve. Lastnik velikega podjetja se razlikuje od vzgojiteljice v vrtcu, turistična vodička gleda drugače kot kmet ali gozdar, upokojenec drugače kot razposajeni dvanajstletnik, stalno bivajoči domačin drugače kot včerajšnji obiskovalec. Vsi ti, ki imajo načelno pozitivno stališče do narave in se zavedajo pomena naravovarstva, zato pričakujejo ustrezno informacijo, in to naravovarstveno in ne naravoslovno informacijo.

Na mednarodni ravni je ciljna publika predvsem občutljiva na ustrezno uporabo jezika in nacionalno specifično uporabo posameznih izrazov. Na tem področju komunikacije je naravovarstvo presenetljivo neusklajeno, saj slovarji vsebine in pomene pogosto prevajajo le površinsko.⁷ Na prvi pogled izgleda, da se manjše jezikovne skupine prehitro prilagodijo formalnim prevodom iz prevladujočih jezikov, s tem pa stroka napravi razkorak med besedo in dejanskim nacionalnim pomenom besede.

Se uspešnost meri z učinkom ali občutkom?

Upravno naravovarstvo je v Sloveniji napravilo korak, ki ga drugod ne poznamo: implementacija naravovarstva v posamezne gospodarske sektorje. Gre za dva načina: proceduralni in kadrovski.

Proceduralni način zadeva postopke sprejemanja načrtov. Sistem delno temelji na prvotni ureditvi, kjer je bilo naravovarstveno mnenje obvezni del sektorskih načrtov na področju gozdarstva in kmetijstva, na nekaterih področjih, na primer pri turizmu pa dobrodošel prispevek⁸. Zato naj Sloveniji v bistvu ne bi pripravljali načrtov upravljanja za varovanje narave, oziroma se naravovarstvene vsebine se potrjujejo v okviru gospodarskih sektorjev - vsaj tam, kjer je bilo potrjevanje s strani Vlade že pred uveljavitvijo evropskega pravnega reda običajna procedura. Tovrstna politika je na prvi pogled idealna, in je bila s strani upravnega naravovarstva vpeljana v dobri veri. Vendar ima hudo napako. Naravovarstvo je s postavitvijo vmesnega člena izgubilo neposredni stik z nosilci oblasti. V času denarne blaginje, ki že po načelu odraža neko nesorazmerje v družbi, so takšne procedure v redu in naravovarstvo lahko uspeva. Problem se pojavi v času t.i. gospodarske krize. Namreč ravno tem sektorjem, torej kmetijstvu, gozdarstvu, ribištvu, turizmu je v takšnih obdobjih najbolj v interesu uspeti gospodarsko, torej napolniti finančne primanjkljaje. Tega pa na sedanji stopnji mentalitete zahodni človek ni sposoben drugače, kot z dodatnim izkoriščanjem narave. Gospodarske dejavnosti, ki so formalno prevzele naravovarstvene funkcije postanejo v sebi razcepljene – praviloma pa se prej odrečejo delovanju na dodeljenem naravovarstvenem področju.

Kadrovski korak predstavlja zajem ljudi iz gospodarskih panog v naravovarstvo. V posameznih primerih je bilo to izvedeno neformalno, v nekaterih pa kar z zakonom.⁹ Posamezniki, ki so bili že prej nagnjeni k varovanju narave, so s tem pridobili formalno potrditev, da to lahko delajo „službeno”. Za mnoge posameznike pa je to pomenilo dodatno delo, ki ga niso sprejeli z odobravanjem. Avtomatizem je v obeh primerih zelo vprašljiv predvsem vsebinsko. Torej, koliko lahko delavec, ki je usmerjen v izkoriščanje naravnih dobrin, s formalnim obratom prispeva k varovanju teh dobrin. Vpeljava upravnega naravovarstva v gospodarske dejavnosti namreč ni mogoča brez resnega prestrukturiranja, predvsem odgovorno organizirane predpriprave ljudi. Če se to ne zgodi, in pogosteje se ne zgodi, večina prevzame naravovarstvene funkcije le navidezno, v najboljšem primeru ljubiteljsko. Tak pristop je neprofesionalen, slabi stroko, naravi pa lahko škoduje. Nujen in bistveno bolj ustrezen prvi korak na tem področju bi bila vpeljava naravovarstvene etike v sektorske načrte in mišljenje gospodarskih sektorjev.

Zaključek

Upravno naravovarstvo se zdi javnosti večinoma potrebna družbena dejavnost. Je pa relativno šibka, in nekaj razlogov, predvsem notranjih, smo v tej razpravi skušali razkriti. Iz njih je razvidno, da razlog za šibkost upravnega naravovarstva sploh ni samo neposredno nasprotovanje, ko naravovarstvene argumente ustavi že vsak dobro retorično podkovan nasprotnik, ki stremi za kratkoročnimi ekonomskimi učinki, ampak gre še bolj pogosto za pojave, ki se v splošnem tičejo delovanja same stroke, meril znotraj stroke. Namesto ustrezne uporabe pridobljenega znanja, plačanega z davkoplačevalskim denarjem, je ključna spretnost priučitve upravnih veščin, namesto ohranjene narave, torej izboljšanja stanja orgoženih živih organizmov, merimo število izdanih odločb, sprejetih predpisov in števila zaposlenih¹⁰, in namesto principa dobrega učinka se oblikuje princip dobrega občutka.

----------

1Krajčič, 2009. Simpozij ob 10 letnici ZON; Berginc s sod. 2010. Sistem varstva narave v Sloveniji.

2Stanje je ugotovljeno na osnovi letnih ali večletnih poročil Zavoda RS za varstvo narave ter upravljalskih zavodov Triglavskega narodnega parka, Regijskih arkov Škocjanske jame in Kozjanski park in krajinskih parkov Kolpa, Strunjan, Goričko. Dostopno na spletnih straneh zavodov.

3Učni programi študijev na univerzitetni ravni so dostopni na spletnih straneh posameznih fakultet..

4Pristojnosti naravovarstvenih inštitucij so določene z zakoni (na primer Zakon o ohranjanju narave, 1999; Zakon o Triglavskem narodnem parku, 2010) in pravnimi akti Vlade, vključno z Načrti upravljanja, ki jih potrjuje Vlada RS.

5Letne bilance slovenskih nevladnih organizacij, ki se deklarirajo za naravovarstvene, so dostopne na spletnih straneh AJPES. Sofinancerski delež iz javnih sredstev pa beleži portal Supervizor pri Komisiji za preprečevanje korupcije. Že hitra primerjava finančnih podatkov kaže izvor sredstev.

6Prim. Wurzel, 2007; Mose, 2007

7V slovenskem jeziku se v laični javnosti najbolj pogosto uporablja izraz „ekologija”. Ekologija in ekološki sta zelo ponesrečenizameljavi prevladujočega angleškega izraza environment oz. environmental. Vsaj v strokovni javnosti se v zadnjih letih skuša predvsem v pridevniški obliki posloveniti v „okoljski”, kar je bolj ustrezno. Problem pa ostaja pri naravi. Namreč: okolje razumemo kot tisti del narave, ki obdaja človeka, iz česar sklepamo, da je pojem „narava” načelno večji kot pojem „okolje”, predvsem pa ima izraz narava od človeka neodvisen pomen. Pravni sistemi in intitucionalnoa organiziranost varovanja narave v zahodnem svetu pa skoraj dosledno dejavnost varstva narave uvrščajo v okvir varstva okolja. Na slovenskem dodatno zmedo povzroča uporaba izraza „naravna vrednota” kot pravnega objekta v Zakonu o ohranjanju narave. S tem je namreč zakrita ali celo onemogočena uporaba besede „vrednota” kot etičnega pojma, in glagola „vrednotenje” kot dejavnosti oziroma kategoriziranja. Na videz tako naravo kot celoto dojemamo kot vrednost in ne čutimo potrebe po razlikovanju in odgovornem presojanju, katera človekova dejanja povzročajo naravi nepovratno škodo, katera pa so ciklično sonaravna.

8Prestrukturiranje v tej smeri se kaže tudi na politični ravni. Naravovarstvo je v začetku spadalo pod Ministrstvo za kulturo. Potem se je v 90-til letih preselilo na Ministrstvo za okolje in prostor (MOP). Sledilo je obdobje, ko je bilo temu ministrstvu priključen resor energetike (MOPE), ki je seveda v osnovi podporna dejavnost gospodarstva. Trenutno spada v resor, kjer se ureja skupaj s kmetijstvom (MKO).

9Iz preteklosti poznamo nastanek Triglavskega narodnega parka (Uradni list SR Slovenije št.63-28/81), ko je upravljanje parka prevzel nekdanji (gospodarski) Zavod za gojitev divjadi. Revirni lovci so formalno postali naravovarstveniki. Struktura in s tem miselnost se je spremenila šele po 20 letih. Podoben primer je Zakon o ohranjanju narave (Ur.l. RS, št. 56/1999, s popravki kasneje), ki v 175 členu proglasi revirne gozdarje za naravovarstvenike.

10Zadnji celovit pregled na področju varstva narave je pripravil Zavod Symbiosis v Analizi doseganja ciljev Strategije ohranjanja biotske raznovrstnosti v Sloveniji (Kus Veenvliet, 2012).Če odmislimo dejstvo, da poročila niso pripravili neposredno na pristojnih državnih inštitucijah, se sicer izjemno pregledno in okusno oblikovano gradivo le na nekaj mestih ukvarja s kazalniki, ki se neposredno tičejo narave in ohranjenosti neke živalske ali rastlinske vrste. Številke večinoma prikazujejo uspešnost administracije, povečanja števila mnenj ali odločb, povečanja površin zavarovanih območij in podobno.