Proračunsko obdobje EU se zaključuje, prihaja novo.
Doslej je bilo enostavno: če je denar ostajal, smo ga porabili za nekaj vagonov enormno prevelikih traktorjev, ki smo jih radodarno poklonili od širokih gum utrujeni in v solzah opevani slovenski kmečki zemlji.
Če je denar še ostajal, smo vedeli kako: imeli smo svoja, velika gradbena podjetja, ki so kot za šalo uspela zamešati nepredstavljive količine betona in jih vložiti v množico sedanjih hiš strahov, ali avtocest, po katerih se peljemo na zeleni oddih in sonaravno rekreacijo, ali na kremšnito.
Danes evropsko kmetijstvo postaja vse bolj nekonkurenčno. In z njim veletraktorji. Danes tako rekoč nimamo gradbenih podjetij, ki bi bila sposobna na hitro izpolniti visokoocenjeno pogodbo.
Morda pa od 2014 naprej ne bomo potrebovali denarja iz EU? Nmer, ali kdo ve, kaj to pomeni vlagati v ljudi?
Mar kdo verjame, da bodo tisti ljudje, ki so
avtocesto do trim steze
in
pločnik skozi vas brez otrok
in
stanovanjske bloke brez prebivalcev
in
neskončne količine prospektov za nikogaršnje turiste
in
gozdove usmerjevalnih tablic vsepovsod po naravi
in
še in še,
razumeli kot vložek v razvoj, naenkrat razumeli, da je bistvo razvoja v prihodnosti.