(3. del) Mala razprava o naravoslovju za naravovarstvo ob dnevu Zemlje

(Nujnost osrediščenja narave v naravovarstvu - 3)

Mala razprava o naravoslovju za naravovarstvo

Spopadi teorij namesto spopada dejstev

Naravoslovje, predvsem znanosti, ki se ukvarjajo z živimi bitji, so v prvi polovici prejšnjega stoletja doživele silovit preobrat. Zaradi vse bolj prevladujočega spoznanja, da je narava enostavno preobsežna, da bi ji človek kadarkoli prišel do konca, in da so vsi naravni procesi dejansko relativni, so znanstveniki dotedanje izključno ukvarjanje z dejstvi, opaženimi v naravi, zamenjali z novimi pristopi: modeliranjem in statistiko. Na mesto spopada dejstev so v naravoslovje stopili spopadi teorij.

Vsakodnevna življenjska praksa in
aplikativne znanosti so vseeno zahtevali oprijemljiva dejstva. Na primer upravno naravovarstvo je prav v tem obdobju preseglo romantične začetke in začelo iskati argumente, ki bi eksaktno s številkami opredeljavali določen problem. Zdelo se je, da bodo davkoplačevalci in politiki številke bolje razumeli in podprli kot zdihovanje ob čudovitih fotografijah naravne dediščine. Seznami in razpredelnice ter iz njih izhajajoči kazalniki so postali osnova za delovanje. Dodatno je k preglednosti podatkov prispeval razvoj digitalne obdelave in prikaza podatkov, s katerim smo lahko na enostaven način in z uniformiranimi metodami lepo pokazali stanje v naravi. Naravoslovje je tedaj upravi upravičeno reklo: „Dali smo vam vse, kar obstaja.” Stavek je seveda resničen, saj v znanosti obstaja vse, kar obstaja znotraj znanosti. V praktičnem življenju pa obstaja še mnogo reči, ki znanosti še niso znane ali jih znanost še ni obravnavala. Mnogi pregledi številčnosti oziroma pogostnosti vrst organizmov so bili strogo omejeni na določeno območje¹, v mnogih posameznih razpravah so bila opazna subjektivna nagibanja k določeni skupini živih bitij ali določenemu območju², nekateri seznami so bili preprosto preobsežni in za uporabo neuporabni. Subjektivnost se je posebej kazala pri vrednotenju, kjer so redkost in ogroženost posameznih skupin ocenjevali specialisti za tisto skupino organizmov, to specialno vrednotenje pa je potem kar ostalo v celovitem varovanju narave³. Pri tem so nastala nesorazmerja, nekatere ogromne skupine živih bitij, s katerimi se ukvarja malo znanstvenikov, pa so ostala neobdelana.

Izkazalo se je, da je prostorskih in vsebinskih belih lis pravzaprav izjemno veliko, in da je naravoslovje v svojih dognanjih zelo omejeno. Upravno naravovarstvo je presenečenje skušalo zakriti pod moč avtoritete empirične znanosti in zvenečih imen posameznikov, pomanjkljive podatke je začelo upravičeno ignorirati. Zaradi nezmožnosti interpretacije je žal hkrati zanemarilo tudi kakovost, ki v obtoječih podatkih vsekakor obstaja. Argumenti so tako začeli padati. Podatki, ki so prvotno veliko obetali, so postajali sami sebi namen. Države so vse manj podpirale zbiranje podatkov o naravi, tovrstni oddelki na javnih univerzah so se začeli občutno kadrovsko zmanjševati, obširni programi kartiranja živega sveta iz devetdesetih let v ZDA in EU so ostali na pol poti, Evropski javni denarni skladi so v večini projektnih sredstev celo izrecno odpovedali podporo bazičnim raziskavam.

Interpretacija ali "zelene laži"

Naslednji razlog razpada kakovostne podatkovne podpore, ki jo lahko nudijo rezultati raziskav s področja naravoslovja, so napačne in celo nasprotujoče si interpretacije podatkov⁴. Povsem jasno je, da so surovi podatki skoraj vedno razumljivi le ožjemu krogu strokovnjakov. Zato splošna javnost potrebuje določeno razlago, pri čemer se vsi udeleženci zavedamo, da gre pri razlagi za nujno poenostavljanje. Vendar smo v naravoslovju napravili še korak naprej. Bistvena je namreč postala komunikacija, vsebina pa sekundarna, pri čemer se vse bolj pogosto zgodi ne le, da ne komuniciramo le z nepreverjenimi podatki, ampak pogosto kar z nepreverljivimi. Namesto spopada dejstev smo dobili spopade interpretacij. Razlog za nasprotujoče interpretacije torej niso podatki ali informacije kot take, ampak oblika komunikacije, v mnogih primerih celo spretnost, eminentnost ali popularnost komunikatorja. To, da svetovno znani politiki ali univerzitetni profesorji jedrske fizike razlagajo svoje poglede na življenjske procese v živih bitjih seveda ni nič narobe. Narobe pa je, da o živih bitjih govorijo z avtoriteto javne osebe ali jedrskega fizika in da to izpostavljajo. Ker izpadejo kot nekakšni spreobrnjenci, se njihove, sicer lahko odlične in celovite misli rade obrnejo v kult, ki v družbi dolgoročno ne zdrži, v ljudeh po začetnem nelagodju povzroči brezbrižnost, naravi in njenemu varovanju, ki po svojem bistvu zahteva še večjo dolgoročnost, pa večinoma škoduje.

Z zastarelimi podatki v prihodnost?

Rezultat stanja naravoslovja za sedanjo naravo ni obetaven. Prvič vsebinsko, ker naravovarstveno načrtovanje in izvajanje akcij temelji na podatkih o naravi iz preteklosti in drugič metodološko, ker interpretacija naravoslovnih podatkov ne temelji na kakovostni informaciji, ki bi bila oblikovana iz osnovnih podatkov, ampak na usposobljenosti komunikatorja.

------

1Znan je primer problema varovanih vrst organizmov po sistemu Natura 2000 iz časa največje širitve Evropske unije leta 2004. Sistem naj bi v geografskem smislu enovito obravnaval celotno območje EU. Mnoge živalske in rastlinske, ki so na Zahodu (EUR15, pred 2004) dejansko redke, so ob vključitvni površin novih držav (EUR25, po 2004) postale povprečno zelo pogoste. Po biogeografski logiki bi jih morali izključiti iz sistema Natura 2000, vendar je prevladalo mnenje, da ostanejo varovane. Relativno nespretni pogajalci držav, ki so se takrat pridružile EU, so s tem svojim državam povzročili marsikatero težavo, saj so zdaj po pravnem redu EU prisiljeni varovati organizme, ki jih imajo dejansko preveč – pogosto celo na račun tistih vrst, ki so dejansko redke. Ob pridruževanju držav zahodnega Balkana je na tem področju pričakovati velik problem vprašljivosti varstva in uravnave divjih zveri na eni, in na drugi strani potrebnega varstva mnogih rastlinskih in nevretenčarskih endemitov, ki tu živijo kot relikti iz časov pred evropskimi ledenimi dobami.

2Prvi predpisi s področja naravovarstva so se nanašali na izbrane skupine ali vrste. Iz preteklosti poznamo na primer primer za morske ptice v Veliki Britaniji, za tiso, planiko in Blagajev volčin na Slovenskem ali, verjetno prvo zavarovanje neke vrste, a žal neuspešno, ko je Poljski kralj že v 13. stoletju izdal edikt o varovanju in zimskem krmljenju evropskega tura (Bos primigenius) v Jaktorowskem gozdu (Glinsky, Koziarek, 2007). Tudi danes je podobno. Natura 2000, kot krovni mehanizem varstva narave, obravnava le nekatere živalske in rastlinske vrste. Glive, alge, in mnoge skupine nevretenčarjev niso omenjene in naj bi bile varovane v okviru varstva habitatov. Sektorsko usmerjeno varstvo narave je pogosto pri gospodarskih dejavnostih, kjer se določena vrsta ali skupina varuje z namenom boljšega izkoristka. Primeri varstva lesnih rastlin v gozdarstvu ali izbranih ribjih vrst pri ribištvu. Pri teh dejavnostih je zaznati značilen izraz „plemenite vrste”.

3V času pridruževanja Slovenije EU so specialisti za različne rastlinske in živalske skupine pripravili strokovne podlage za Naturo 2000. Če odmislimo dejstvo, da nekatere skupine niso bile obdelane, ker nimamo strokovnjajov zanje, predstavlja zbrano gradivo za naravoslovje največji dosežek v vsej zgodovini. Šibko točko gradiva predstavlja naravovarstvena presoja, v kateri bi morali ovrednotiti predvsem starost naravoslovnih podatkov na eni strani in dejanske možnosti sedanjih življenjskih prostorov mnogih vrst na drugi strani v povezavi z naravnim zaraščanjem, spremembami človekove poselitve in podobno, ki jih naravovarstveni strokovnjaki uspeli ustrezno skomunicirati le po lastni presoji (Hlad, 2004). Rezultata pomanjkljive naravovarstvene presoje in šibke kakovosti komunikacije sta predvsem dva in se odražata v nadaljnih korakih pristojnih organov (prim. Pristop, 2007). Navzven so se pojavile težave pri usklajevanju družbenih interesov (primer interventne spremembe Natura 2000 območij na Primorskem, ki so jo župani dosegli le teden pred sprejetjem uredbe aprila 2004, in se skoraj sarkastično odraža pri odsekani obliki meje nekaterih območij), navznoter pa težave usklajevanja nasprotujočih si naravovarstvenih ukrepov v primerih dveh ali več Natura 2000 vrst na istem območju, ki imajo diametralno nasprotne življenjske zahteve, primer metulja črtastega medvedka in rjavega medveda v Posočju; Dobravec, 2006)

4Iz zgodovine poznamo več primerov diametralno nasprotnih interpretacij istih podatkov, pri čemer se skrajnosti uporabijo v politične namene. Svetovno znana je medijska kampanija „Neprijetna resnica” nekdanjega ameriškega podpredsednik Albert Gore (2006/2007), ki je sicer kratkoročno šokirala javnost, vse bolj pa se kažejo dejstva, na katera so takoj takrat opozarjali naravoslovci (Lindzen, 2006) in njegovi politični nasprotniki, namreč, da prikazani trendi niso utemeljeni. Po nekaj letih se kaže, da je šlo pri nekaterih izjavah za tako imenovane „zelene laži”.