(4. del) Mala razprava o naravovarstveni etiki za naravovarstvo

(Nujnost osrediščenja narave v naravovarstvu - 4)

Mala razprava o naravovarstveni etiki

Koraki naravovarstvene etike

Naravovarstvena etika skuša postati nekakšna nadgradnja donedavno izključno humane oziroma družbene etike¹. To pomeni, da naj bi po principu vsebinske širitve etične obravnave posameznih skupin ljudi skozi razvoj družbenih ureditev na Zahodu (za moškim pravice postopno dobi ženska, sužnji, otroci ...), sčasoma etiko razširili na druga živa bitja in ekosisteme. Ob tem se porajajo mnoge dileme, ki izhajajo predvsem iz dejstva, da je tako razširjena etika v samem bistvu, to je v odnosu, popolnoma drugačna. Če je odnos v humani etiki v veliki večini primerov vsaj potencialno enakovredno obojestranski (ker gre za odnos med ljudmi oziroma osebami, ne glede na njihovo mentalno stanje), gre pri razširjeni etiki za enostransko etiko. Človek se je namreč v svojem razvoju tako oddaljil od drugih živih bitij, da z njimi ne more vzpostavljati takšne stopnje mentalnega ali čustvenega dialoga, ki bi predstavljala vzajemni odnos. Drug razlog, zaradi katerega je širitev etike otežena, je očitek, da je nova etika dejansko uperjena proti človeku, proti humanosti. Ker sta tudi naravovarstvenik in naravovarstveni etik pripadnika človeške vrste, je seveda popolna objektivnost že v načelu izključena.

V začetkih je naravovarstvena etika obstajala na zasebni, subjektivni ravni. V javnosti so se oglašali le posamezni zanesenjaki. Njihovih del nekako ne moremo uvrščati ob bok humanim etikam, ki so bile oblikovane po metodah kritične analize, dialektike in drugih filozofskih metod, ki etiki dajo v danem času družbeno sprejemljivo širino. Filozofi, ki so sicer do tedaj v zahodni družbi na večini področij družbenega življenja odigrali ključno vlogo kot izzivalci javne razprave in posledično oblikovalci javnega ali splošnega mnenja, so se naravovarstvenih vsebin lotili relativno pozno. Prve filozofsko‑analitske pristope sledimo šele v 70-tih letih 20. stoletja, ko je težave na področju človekovega odnosa do narave že zaznala celotna družba. S strani narave so se takrat pojavili odzivi, ki so neposredno vplivali na dobrobit človeka samega, povezava med človekovimi dejanji in odzivi narave pa je bila jasno dokazana².

Zakoni narave in svoboda človeka
V istem obdobju se je v zahodni družbi porajalo gibanje, ki je zagovarjalo svobodo človeka. V javnosti ga morda najbolj poznamo kot tako imenovano seksualno revolucijo, čeprav so vsebine precej širše. Za naravovarstvo je pomembno dejstvo, da so predstavniki tega liberalizma v zahodnem svetu skušali uvajati nekatere načine življenja ljudstev, ki so živela v pristnejšem odnosu z naravo. Uporaba besed kot na primer naturalisti in naturisti je jasno poudarjala željene cilje. Zdelo se je, da gre gibanje v smeri naravovarstvene etike, vendar se je hitro izkazala parcialnost, pogojena s klimatskimi razmerami severne poloble in prisvojeno blaginjo zahodnega sveta.

Filozofi, pretežno na Zahodu, so stali v dilemi dveh naturalizmov, radikalnega in liberalnega. Na področju varovanja narave je bilo jasno, da je treba iskati vzporednice z naravo, v kateri obstajajo določeni nespremenljivi zakoni. Na področju svobode se niso mogli izgniti dejstvu, da se civilizacija, ki se je ob tehnološkem razvoju hkrati zavedla problema odnosa do narave, ne bo zlahka odpovedala svojim privilegijem in težnji k še večji svobodi³. Filozofiji na področju naravovarstva žal še do danes ni uspelo najti svoje poti med deklarirano svobodo in nujnostjo odpovedi, ki jo narekuje neusmiljenost strogosti naravnih procesov, od katerih je človek življenjsko odvisen.

Ker je bil tedanji naravovarstveni aktivizem vseeno zadosti vpliven in je takrat nastajala ključna izvršilna zakonodaja, lahko samo ugotovimo, da so obstoječa pravna pravila s stališča etike slabo utemeljena, oziroma se v najboljšem primeru utemeljujejo za nazaj. Z nekaj popravki na področju podatkovne podpore⁴ so tako današnja zakonodaja kot tudi naravovarstveni aktivizem utemeljeni na subjektivizmu posameznikov ali majhnih skupin. Vsebine, ki je izvorno nastala kot težnja k celovitosti, smo v družbeni praksi izrazito uveljavili z metodami parcialnosti in individualnosti. Celovitost, ki jo temu področju intuitivno vsi priznavamo, je ostala na stopnji želje.

Sebičnost in/ali celovitost? Kako pa v praksi?

Posledice neoblikovane etike se odražajo v splošni krizi, kakor sedanje stanje v zahodnem svetu radi imenujemo. Posameznik si je med radikalnimi zahtevami zakonov narave in iskanjem popolne lastne svobode ustvaril zasebno etiko, pretežno tâko, ki iz pravil ustreznega ravnanja samega sebe izvzema, dolžnosti pa brezpogojno nalaga tistim, ki domnevno naravi napravijo večjo škodo. Upravičenost takšne sebičnosti najbolj pogosto utemeljujemo z dejstvom, da človek kot posamezni osebek naravo res težko neposredno ogroža. Ni pa redka utemeljitev, ki pravzaprav postavlja ogledalo vsakemu, ki razglaša nujnost etičnega ravnanja. Namreč, podobno kot je v družbi splošno znano, da mnnogi zdravniki zasebno živijo nezdravo, je tudi pri etikih narave opazno, da se praksa življenja deklariranega naravovarstvenika rada oddalji od lastne teorije. Smisel tovrstne etike pa je vseeno uporaba v praktičnem življenju, torej ustrezno ravnanje, kar je v 20. stoletju dokazal na primer Albert Schweizer.⁵ 
Sebičnost posameznikov in zasebne etike se odražajo v naravovarstvu, ki zgublja kompas. Namesto da bi ljudi usmerjalo k celovitosti odnosa z naravo, k čemur bi pomembno prispevala družbeno usklajena naravovarstvena etika, postaja v svetovnem in lokalnem merilu razpršen mozaik nepovezanih dejavnosti, v katerem se prevladujoča smer hitro obrača, oblikuje pa interesno, vse pogosteje zgolj v borbi med posameznimi strujami. Stalne spremembe prioritet so sicer lahko posledica demokratičnih usklajevanj, vendar je očitno, da pri odnosu do narave demokracija zahodnega tipa ni učinkovita, morda kar neustrezna⁶. Objekt etike, ali etični pacient, kot tudi pravijo, torej narava kot celota, se upira pravilom naših družbenih procesov.

Poleg problema neoblikovanosti naravovarstvene etike kot interne etike, ki se tiče neposredno odnosa človeka do narave, naravovarstvo kot celota tudi nima jasnih odgovorov, kakšne so njegove povezave s pojavi, ki jih obravnava humana etika, na primer svetovno revščino, nepravično porazdelitvijo uporabe naravnih dobrin, makroekonomijo, kulturami in civilizacijami v njihovi različnosti, in podobno. To so vsekakor vprašanja, ki zelo zadevajo celotno človeštvo, vendar to v jedru niso vprašanja naravovarstva. Včasih se zdi, da jih je ekonomija potisnila naravovarstvenikom v reševanje. Morda v zameno za zelene nalepke.

-------

1Prim. Taylor, 1981, Rolston, 2012; Jonas, 1984; Ošlaj, 2000; Kirn, 2004; Hlebš, 2007

2Prim. Routley, 1973; Rolston, 1957. Prva redna študijska predavanja s področja naravovarstvene in okoljske etike je v ZDA uvedel J. Braid Callicott leta 1971 na univerzi Wisconsin

3Na primer filozofija ekofeminizma v osnovi trdi, da obstaja jasna povezava med zatiranjem žensk in ogrožanjem narave in da so posamezniki, ki se na tem področju odločajo, so tipično „bogati moški, običajno belci evopskega porekla” (povzeto po Rolston, 2012).

4Podatkovna podpora sicer zgleda zelo znanstvena in trdna, vendar ob poglobljenem pogledu hitro spoznamo pristranskost, ki najbolj izbija na področju revščine oziroma nepravične razdelitve dobrin po svetu. Večina ukvarjanja z naravovarstvom in naravovarstveno etiko je omejena za zahodni bogati del sveta.

5Prim. Kraus, 1944, Globokar, 2002; Ošlaj, 2010.

6Konferenca Združenih narodov za okolje in razvoj (UNCED), se je na svetovnem vrhu v Riu leta 1992 dogovorila o Konvenciji o biološki raznovrstnosti. Ta konvencija je postala veljavna decembra naslednje leto, ko jo je ratificiralo zadosti držav članic. Varstvo biodiverzitete se tu imenuje „splošna skrb za človeško vrsto” (Združeni narodi, 1992, Preambula). V svoj pravni red jo je ratificirala večina svetovnih držav (do leta 2010 193; Poročilo CBD, MOP, 2010), med izjemami pa so na primer ZDA (Rolston, 2012). Na njeni podlagi je kasneje prišlo do več mednarodnih srečanj, na katerih določbe konvencije zaostrujejo. Konference, ki so sledile, so se vsebinsko vse bolj usmerjale antropocentrično, lahko bi rekli, da so vedno manj govorili o vsebinah, ki jih konvencija s svojim imenom naslavlja in vedno bolj o vsebinah splošne skrbi za človeštvo. Narava kot vrednosta sama na sebi ostaja na deklarativni ravni, v zadnjih letih predvsem kot praznovanja dnevov zemlje, vode, biodiverzitete ali razglašanja let ali desetletij: 2010-2010 je desetletje biodiverzitete.

//podrobnosti navedenih referenc so dostopne z iskalnikom Cobiss//