Ozaveščanje je zelo zanimiva beseda, ki si jo je predvsem naravovarstvo v slovenskem prostoru privzelo za poimenovanje komunikacije, predvsem enosmerne komunikacije. Nekdaj se je na tem mestu uporabljala beseda "izobraževati", pa se je zdela preveč tehnična. Sledila je "osvestiti", a je imela morda preveč pridiha drugih slovanskih jezikov in je v svoji "naravni negaciji" hotela biti "onesvestiti".
Skratka ozavestiti v dovršniku ali ozaveščati v nedovršniku naj bi
pomenilo, da oseba N s svojo dejavnostjo osebo B pripravi do te, da se "zaveda" vrednosti neke stvari tako, kot se jo oseba N. N je seveda oseba, ki jo srbi za naravo, B pa povprečni vsakodnevni brezbrižnež.
Komunikacija je v naravovarstvu silno pomembna. Najprej imajo državljani pravico, da vedo, kaj se dogaja pri varovanju narave in predvsem zakaj se nekaj dogaja. Potem morajo naravovarstveniki svojo mlado stroko nekako promovirati in s tem vsaj posredno vplivati na ljudi, da bi naravo bolje varovali. Komunikacija je pomembna tudi zato, da se raznim diletantom, ki jih je na tem področju v obilju, vsaj malo omeji javna prevlada njihovih zelenih laži - torej polresnic, predvsem o katastrofah in strahotnih mukah človeka, če ne bo takoj takoj takoj nekaj ukrenil.
Problemov v komunikacije je več. Najprej filozofija. V naravovarstvu namreč ni jasno, čemu se sploh iti naravovarstvo. Vsak (vsaj nekoliko poglobljen) naravovarstvenik ve, da narava človeka bistveno bolje varuje, kot on njo. Potem podatki. Vsak (vsaj nekoliko poičen) naravovarstvenik ve, da o naravi tako strahotno malo vemo, da je kar čudno, da sploh kaj lahko povemo. Na koncu akcije. Vsak (vsaj nekoliko dejaven) naravoarstvenik ve, da je pri vsej obsežnosti narave katerakoli akcija, razen opustitve delanja škode - običajno človekove neumnosti - popolnoma nepomembna kapljica v morje.
Ozaveščanje ne bo zadostovalo. Potrebno bo osmišljanje.