(1. del) Nujnost osrediščenja narave v naravovarstvu - ključni problem

Nujnost osrediščenja narave v naravovarstvu - 1


Ključni problem

Od 70-tih let preteklega stoletja se v povezavi z dejavnostjo naravovarstva pričnejo oblikovati tri usmeritve: naravoslovna, upravna in etična. Naravoslovje nam daje odgovor na vprašanje kaj varujemo, uprava se ukvarja z vprašanjem kako varujemo, etika v najširšem smislu nam odgovarja zakaj ali čemu varujemo naravo. Kljub manjšim notranjim nasprotjem
znotraj vsake od usmeritev, je težnja vsake k specifičnemu odgovoru jasno razvidna. Vsaka usmeritev ima svoje metode dela: naravoslovje pretežno empirične, uprava operativno‑politične, etika pa se trudi nadgraditi že dolga stoletja napredujočo humano etiko.

Med tremi usmeritvami se razsmernost vse bolj povečuje. Odnos naravoslovja in etike do uprave je izrazito sterilen, naravoslovje se na področje etike nikakor se spušča, etične razprave kažejo šibkost osnovnega znanja o naravi, uprava ni sposobna pretvoriti naravoslovnih podatkov v kakovostno naravovarstveno informacijo, etiko pa v naglici „gašenja požarov” prepušča akademskim razpravam. Običajnim državljanom, ki naravo jasno dojemamo kot neko celovitost, to povzroča zmedo in v praktičnem življenju vse večje težave.

Družba na področju naravovarstva postaja neučinkovita zato, ker na vsa vprašanja, kaj, kako in čemu, ne odgovarja povezano, oziroma zato, ker na vprašanje kaj dobivamo odgovore kako, na vprašanja čemu odgovore kaj, na vprašanja kako pa odgovore čemu.