(2. del) Nujnost osrediščenja narave v naravovarstvu

Kratek pogled v preteklost
Nujnost osrediščenja narave v naravovarstvu - 2

Naravovarstvo kot civilizacijski pojav
Naravovarstvo je relativno mlada dejavnost. Čeprav se človek verjetno že skozi vso zgodovino civilizacij zaveda soodvisnoti z naravo, bi za izvor njenih začetkov v današnji obliki lahko šteli evropsko renesanso. Takrat se znanost začne razvijati v različne discipline, posamezni filozofi¹ pa se že analitnično ukvarjajo z odnosom človeka do narave. Kot oblikovana ideja naravovarstvo obstaja šele dobro stoletje², kot samostojna organizirana dejavnost pa le nekaj desetletij³. Narava prežema celotno življenje človeštva, če to hočemo ali ne, če se tega zavedamo ali ne. V bistvu gre za preživetje človeka kot vrste. Naša bivanjska odvisnost od narave je popolna. Zato se človek ne more ubežati dejstvu, da je naravo potrebno varovati. Osnovni predmet dejavnosti naravovarstva sta na eni strani narava, ki človeka v celoti zaobsega, in na drugi človekovi vplivi na naravo.

Naravovarstvu težko rečemo znanost, čeprav kot znanost na več univerzah formalno že obstaja in se še razvija – podobno kot druge znanosti v svojih paradigmah in metodologijah. Težko ji rečemo stroka, čeprav kot takšna nastopa najbolj pogosto, in to kot laiki najpogosteje tudi opazimo. Značilnost, ki naravovarstvo jasno loči od zahodnih znanosti in strok, nenazadnje od mnogih drugih sedanjih človekovih dejavnosti je ta, da po svojem bistvu teži k celovitosti. Če se post‑renesančne znanosti izrazito vejejo v specialnosti, celo do nepreglednosti, če se stroke organizacijsko diferencirajo v mikroopravilnost, in če se človekove dejavnosti že odkar sledimo kulturo razporejajo v smislu delitve dela, naravovarstvo jasno išče nekakšen novi holizem. Prav nič ne čudi dejstvo, da se zahodna civilizacija prav na tem področju tako rada spogleduje z vzhodno, ki je nekoliko bolj celosten pogled na svet uspela ohraniti do danes.

Meščanstvo
Zgodovina dejavnega naravovarstva zahodnega tipa se začne z meščansko romantiko⁴. Družbeni razvoj je omogočil nekaterim skupinam ljudi, da so na naravo lahko pogledali z večje oddaljenosti. Hlepenje po presežku materialnih dobrin in zadovoljevanje z umetnostjo in kulturo, ki jo je človek sam proizvedel, je postala splošna značilnost in vrednota meščanskih družb. Ta kultura je sprva vzpostavljala odnos zgolj s tako imenovano kultivirano naravo, javni mestni parki, botanični in živalski vrtovi. V zavesti teh ljudi je prvobitna narava obstajala le kot divjina, kot strah ali vsaj kot neznanka, oziroma kot oddaljeni vir dobrin za zadovoljeanje potreb vsakodnevnega življenja. Celo znanosti, ki so se neposredno ukvarjale z naravo, kot na primer hitro se razvijajoča biologija, se je bolj usmerjale v tiste metode, kjer znanstvenik neposredno z naravo ni imel stika. Vseeno so posamezniki že vzporedno ob tem razvoju začeli opozarjati na pomen celotne narave. V tedanji meščanski družbi so veljali za ekscentrike. Njihove pisne razprave so pravzaprav postale znane in popularne šele več desetletij kasneje.

Podeželje in sinergija
Podeželje od narave ni vzpostavilo takšega, rekli bi diaforičnega odnosa. Kar se tiče varovanja narave to ni bilo niti potrebno, ker so bili ljudje z naravo ves čas neposredno bivanjsko povezani, niti mogoče, saj jih je odvisnost prisilila v neprestano delo za preživetje. To pa ne pomeni, da niso imeli enakovredne vloge pri razvoju naravovarstva kot dejavnosti. Ozaveščeni meščani so namreč iskali neposreden stik z naravo, pri čemer so si izdatno pomagali z bistrostjo posameznikov na podeželju, ki so svoje kraje odlično poznali zaradi vsakodnevnih življenjskih potreb pri živinoreji, rudarstvu, lovu in drugih dejavnosti. Značilen primer v alpskem svetu je na primer gorsko vodništvo, kjer so naravoslovci ali ljubitelji gora za bližnje spoznavanje in občudovanje vedno najemali domače ljudi – ki so območje seveda že prej odlično (s)poznali⁵. V sinergiji pristnega znanja domačinov in spoznanj naturalistov, torej ljudi, ki so imeli stik z naravo, so se ideje naravoslovja in naravovarstva širile v prevladujočo družbeno zavest in počasi je narava dobivala svoje mesto kot vrednota. Miselnost se je kasneje instrumentalizirala v pravne sisteme, v začetku predvsem kot varovanje naravnih lepot: cvetja, izjemnih živalskih vrst ali krajine; tako imenovanih naravnih spomenikov ali naravne dediščine⁶.

Strahospoštovanje
Drug mehanizem, ki človeka vodi v dejavnost naravovarstva, je strah, predvsem strah pred nesrečo, škodo ali boleznijo. Naravne katastrofe, kot jih imenujemo, so v naravi sicer običajen pojav, zaradi katerih je narava takšna kakršna je. V človekovi zavesti se je izoblikovalo gledanje, da nas narava kaznuje z dogodki, ki jih doživljamo kot katastrofe. Na bolezen ali smrt, na primer, kot dokaj običajna naravna pojava, gledamo kot na kruto neusmiljenost narave. Strah pred naravo, ki se ji ne more izogniti, pri človeku povzroča vsaj dva preventivna odziva. Po eni strani se proti naravi z vsemi sredstvi bori, torej postavlja med človeka in naravo različna tehnična varovalna sredstva. Takšna sredstva so zelo raznolika, večinoma so povezana z znanostjo, meritvami, normativi: na primer načrtovanje izkoriščanja naravnih virov v gozdarstvu ali ribištvu, kemična zdravila proti bakterijam, protipoplavne zajezitve in regulacija vodotokov, biokemijski nadzor škodljivcev v kmetijstvu in podobno. Po drugi strani skuša človek v svojem strahu naravne procese razumeti in se jim na primeren način prilagoditi ali izogniti. Metode so večinoma manj invazivne, na primer sistemi vremenskih ali potresnih opazovalnic, vzdržno kolobarjenje poljščin ali gozdov, recikliranje odpadnih produktov, nenazadnje zdravo osebno življenje. Pri človekovih odzivih na strah ne moremo govoriti o naravovarstvo, torej varovanje narave pred človekovimi vplivi, ampak gre za tipično dejavnost varovanja človeka pred naravo. Pri tem se tehnika rada izkaže za neučinkovito zato, ker jo človek izumi šele na podlagi preteklega dogodka – dogodki v naravi pa se stalno spreminjajo. Stalno prilagajanje ali umikanje ima prav tako svoje meje, predvsem meje ugodja, ki ga človeštvo na koncu rešuje s kompromisi.

Slovensko naravovarstvo je se razvijalo vzporedno z razvojem družbe in prav podobno kot drugod po zahodnem svetu. Prvim sledovom v drugi polovici 19. stoletja, je sledila romantična doba prvih desetletij 20. stoletja in naravovarstveni racionalizem ter intitucionalnost po II. svetovni vojni. Kljub deklariranemu napredku dejavnosti v zadnjih desetletjih preteklega stoletja se v praksi kaže neupešnost predvsem na globalni ravni, kjer se soočamo z raznolikostjo in neuskladljivostjo pravnih redov posameznih držav, in pa na lokalni ravni, kjer se brez izjeme zapleta z neposrednimi deležniki na terenu. Najmanj težav je zaznati na ravni regij, držav ali zvez držav, kjer je zakonodaja s področja naravovarstva običajno hitro usklajena in v nekaterih primerih praktično soglasno sprejeta.⁷

Ključni problem (ponovitev)

Od 70-tih let preteklega stoletja se v povezavi z dejavnostjo naravovarstva pričnejo oblikovati tri usmeritve: naravoslovna, upravna in etična. Naravoslovje nam daje odgovor na vprašanje kaj varujemo, uprava se ukvarja z vprašanjem kako varujemo, etika v najširšem smislu nam odgovarja zakaj ali čemu varujemo naravo. Kljub manjšim notranjim nasprotjem znotraj vsake od usmeritev, je težnja vsake k specifičnemu odgovoru jasno razvidna. Vsaka usmeritev ima svoje metode dela: naravoslovje pretežno empirične, uprava operativno‑politične, etika pa se trudi nadgraditi že dolga stoletja napredujočo humano etiko.

Med tremi usmeritvami se razsmernost vse bolj povečuje. Odnos naravoslovja in etike do uprave je izrazito sterilen, naravoslovje se na področje etike nikakor se spušča, etične razprave kažejo šibkost osnovnega znanja o naravi, uprava ni sposobna pretvoriti naravoslovnih podatkov v kakovostno naravovarstveno informacijo, etiko pa v naglici „gašenja požarov” prepušča akademskim razpravam⁸. Običajnim državljanom, ki naravo jasno dojemamo kot neko celovitost, to povzroča zmedo in v praktičnem življenju vse večje težave.

Družba na področju naravovarstva postaja neučinkovita zato, ker na vsa vprašanja, kaj, kako in čemu, ne odgovarja povezano, oziroma zato, ker na vprašanje kaj dobivamo odgovore kako, na vprašanja čemu odgovore kaj, na vprašanja kako pa odgovore čemu.

----------

1Immanuel Kant (Utemeljitev Metafizike nravi – Grundlegung zur Metaphysik der Sitten, 1785/2005, str 428/44) odnos med človekom in naravo opredeljuje kot odnos med osebo in stvarjo. Pri tem je oseba cilj sama na sebi, stvar pa je lahko zgolj sredstvo za dosego cilja vsake osebe.

2Zakonodaja se začne vzpostavljati v drugi polovici 19. stoletja (npr. Wild Birds Protection Act 1869 v Veliki Britaniji) intenzivno po evroameriškem svetu pa na prelomu 19. v 20 stoletje. Pretežno gre za deklarativne predpise s šibko ali brez izvršne moči.

3Pred II. svetovno vojno je bila dejavnost pretežno omejena na prostovoljne organizacije, klube in društva, ki so sicer spodbudili nastanek zakonodaje. V ZDA je Aldo Leopold leta 1925 postal prvi poklicni naravovarstvenik (Mertig, 2007), wildlife manager v okviru Gozdne uprave ZDA. V Evropi se poklic pojavi kasneje, v 60-tih letih. Prva državna agencija na Švedskem leta 1967 (Boström, 2007). V Sloveniji se je Atnon Šivic z naravovarstvom v okviru gozdarskih ustanov ukvarjal z naravovarstvom že vse od leta 1919. Formalno je stopil v službo varstva narave šele 1947. Kot pomočnik ravnatelja Prirodoslovnega muzeja je bil zadolžen za usklajevanje dejavnosti varovanja narave med Gozdno upravi, Prirodoslovnim muzejem in takrat na novo ustanovljenim Zavodom za varstvo in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti – Zavod za spomeniško varstvo SRS (Piskernik, 1965). Leta 1955 je bila na tem zavodu kot honorarna referentka za varstvo narave nameščena Angela Piskernik (Wraber, 1969), nekaj let kasneje (1963) pa kot prvi redno zaposleni naravovarstvenik v Sloveniji Stane Peterlin.

4V Evropi vodilno vlogo lahko pripišemo akademskim znanstvenikom in predvsem filozofom anglosaškega in nemškega sveta. Nemški idealist Friedrich Schelling (1775 – 1854) je v svojih delih poglobljeno razpravljal o filozofiji narave (Ideen zu einer Philosophie der Natur, 1797; Von der Weltseele, 1798; Erster Entwurf eines Systems der Naturphilosophie, 1799). Holizem dojemanja narave in človekove notranjosti je izrazito prisoten pri Goethejeu, ki ga sicer pretežno poznamo kot pesnika. Francoski in sploh južnoevropski filozofi, ki jih zavezuje kartezijanska tradicija in prevladujoče katolištvo, se z vsebinami odnosa med človekom in naravo manj ukvarjajo (Ferry: Le nouvel ordre écologique, Novi ekološki red 1992/1998, str. 27/21)

V ZDA so meščanske ideje močneje vezane na posamezne karizmatične osebnosti. Na primer Henry David Thoreau (1817 – 1862), delno pod vplivom Ralpha Walda Emersona (1903 – 1982), je s svojim delom Walden - Life in the Woods (1854) in načinom življenja spodbudil razmišljanje o sonaravnem življenju. Kasneje ga je posnemal John Muir (1838 – 1914), ki je 1892 ustanovil združenje Sierra Club 1892, ki še danes velja za najmočnejšo ameriško naravovarstveno organizacijo (Mertig, 2007).

5Na primer zdravnik in naravoslovec B. Haquet se je 1777 s pomočjo domačih pastirjev iz Bohinja vzpel na Mali Triglav, botanik A. Scopoli pa 1758 na Storžič . Prim.: J.Kugy (1938/1959), Pet stoletij Triglava ali E.Lovšin (1961), Gorski vodniki v Julijskih Alpah.

6Prva zakonodaja, na primer v Veliki Britaniji leta 1869 Zakon o varstvu morskih ptičev (The Sea Birds Preservation Act) in Zakon o varstvu prostoživečih ptičev (Wild Birds Protection Act). V ZDA je 1890 zvezni Kongres na pobudo Johna Muira izločil oziroma zakupil 4100 km² območja Yosemite v Kaliforniji, Leta 1872 je kot „javni park in sprostitveni prostor v blagor človeku” nastal prvi narodni park na svetu, Yellowsone. Na območju Slovenije je znan prvi predpis iz leta 1870 (Postava o varstvu ptičev za poljedelstvo koristnih za deželo Kranjsko), bolj znana pa sta 1898 uveljavljena Zakon za Vojvodino Kranjsko o varstvu planike in kraljeve rože in Zakon za Vojvodino Štajersko o varstvu planike (Berginc s sod. 2006). Ti in podobni predpisi po zahodnem svetu so imeli zelo malo ali noč neposredne izvršilne moči.

7Iz zadnjega obdobja je na Slovenskem znan nov Zakon o Triglavskem narodnem parku, ki ga je Državni zbor RS leta 2010 sprejel soglasno, vsebine pa so podprle tudi lokalne skupnosti. Kljub formalnemu soglasju so spremljajoči javni dogodki, izjave stroke in vplivnih oseb v smislu „z zakonom sicer ni nihče zadovoljen, je pa to najboljše, kar je trenutno mogoče,” nakazovali na težave pri izvrševanju in učinkovitosti na vseh ravneh.

8V Sloveniji se je pred leti oblikovala Okoljska akademska mreža, ki ima v mislih „iniciativo za uvedbo novega interdisciplinarnega raziskovalnega področja za okolje, ki bi nedvomno spodbudil nastajanje interdisciplinarnih raziskovalnih projektov in skupin najprej v Sloveniji, potem pa bi lahko preko interdisciplinarnih projektov prihajalo do povezovanje še s tovrstnimi skupinami v EU” (Lukšič, Plut, 2008). Bežen pregled pisnih rezultatov gibanja kaže, da so sicer v Mrežo vključeni znanstveniki in strokovnjaki z različnih področij, tudi filozofi in bazični naravoslovci, vendar večina razprave teče na področjih antropocentričnih aktualno‑družbenih in tehnoloških rešitev, ki imajo na naravo kot tako kvečjemu posredno pozitiven vpliv. (prim. Lukšič, Plut, 2008)