Premeten okupator - po tem tudi spoznaš, kdo je okupator - najprej
zabriše vso preteklost, ki so jo gradili njegovi predhodniki. Najprej
uniči zgodovino in sam uvede novo štetje let. Vsak okupator si med
okupiranci najde tudi kolaboracijo, ki se za majhne bonuse prodaja in
trdi, da zgodovine ni bilo, da so arhivi nekaj brez pomena, nekaj
hladnega, nekaj tujega,
ne-vem-kaj-latinsko-in-v-gotici-in-neke-čačkarije-v-starih-pisavah. Beži od njih, pravijo, je bolj varno.
A vendar so arhivi zapis dejanskega stanja, pogosto so celo
zapis resničnega stanja. In zelo nam je lahko žal, da mnogi zgodovinarji
ostajajo pretirano zvesti učenci svojih učiteljev, in nikoli ne gredo
gledat dejstev v arhive, ampak neprestano vzorno prepisujejo svoje
predhodnike. Morda jim seže do sedanjih mestnih arhivov. Kaj bi Dunaj, kaj bi Oglej, Sombatej, Gradec, Videm, Pariz, Ahen, Čedad, Rim; mi, MI pišemo zgodovino sami. Tuja mesta ...
Pa vendarle ne, to so bila naša mesta, tam stojijo palače in katedrale, ki so bile zgrajene tudi z davki naših prednikov. Pozabljamo, hočemo pozabljati, čeprav morda vemo, da se tam - vsaj administrativno - hrani naša preteklost, naša zgodovina in naše korenine. Brez njih plavamo kot osameli listi v pišu zimskega vetra. Morda nam je ljubši okupator, ki bo leta začel šteti od danes. Ne, od jutri.
http://idejalist.blogspot.com/2014/01/zgodovina-z-zgodovinskega-gledisca.html