Že dva tedna smo v novi finančni perspektivi, v novem EU proračunskem obdobju. Vsem je že jasno, da je Slovenija pozabila uporabiti precejšnjo količino denarja, ki ga je bila prej poslala v Bruselj, še bolj vemo, da bodo točne številke tega primanjkljaja znane šele v pozabi zelo oddaljene prihodnosti in še takrat ob neki nedoumljivi nesposobnosti preštevanja z velikimi vprašaji, vsekakor pa smo prepričani, da smo absolutno storili vse, da se to ne bi zgodilo. Ali pa morda v to, da smo se prepričevali, da je najbolj varno, da se nič ne zgodi.
Dejansko se marsikaj ni zgodilo, mnogi programi so ostali na pol poti, nekateri so šele v drugi polovici decembra, torej tegale zadnjega decembra zadnjega leta finančne perspektive (!) na primer prišli natančno do stopnje potencialne napovedi datuma podpisa pogodbe (konkretno program Slovenija-Hrvaška, tretji razpis). Odvisno od stališča opazovalca je tako stanje naravnost ignorantsko, brezbrižno, srhljivo, nezaslišano, neumno, žalostno ... A leto 2013 se je neizbrisno umaknilo. Prepričanje oziroma samoprepričevanje iz prvega odstavka je postalo dejstvo.
V vsem času ukvarjanja z EU projekti, in to obdobje je morda eno od daljših med prebivalci Slovenije, je bilo opaziti nekaj posebnega, nekaj zelo biološkega. Namreč praktično vse finančne programe EU vodijo moški. In z redkimi izjemami (izključno v primerih, če je kontrola zunanja organizacija) vse kontrole izvajanja EU programov vodijo ženske. To velja enako na EU kot na naši državni ravni.
Mnoge države sicer že kar s predpisi urejajo politično spolno neuravnoteženost, morda se kje gredo tudi upravno finančno regulacijo. Vsekakor pa se zdi, da bi bilo bistveno bolje, če bi tudi pri EU programih uvedli obveznost spolnih kvot. V praksi kontrol je bilo dejansko najbolj optimalno, in najbolj pametno smo se dogovorili, če sta bila kontrolorja dva, eden ženskega, drugi pa moškega spola. Zdelo se je naravno.
Zgledujmo se po naravi!
http://idejalist.blogspot.com/2013/12/spolne-kvote-predvsem-v-solstvu.html