Je že tako, da imamo tiste reči, ki so nam blizu, drugačen odnos kot do tistih, ki so nam daleč. Krajevno in časovno. Svet, ki ga ne poznamo, namreč radi idealiziramo, v zadnjem času pa nam v ta namen odlično služijo informacijske tehnologije. Saj vemo, fotografije nekega kraja so bistveno lepše na koledarju, in jih v resnici skoraj nikoli v živo ne moremo videti takšne, kot jih je ujel fotograf. Po telefonu sem lahko povsem prijazen. Na spletni dnevnik lahko pišem samo duhovite pripetljaje. Služba, v katero hodim, je ravno v tisti spodnji četrtini vseh možnih služb, ki so si jih delodajalci izmislili. Občina in naš župan sta morda ravno tam nekje med najbolj neučinkovitimi. Če sem dijak, imam ravno najbolj zaguljene učitelje ... Skratka,, in sosedova klobasa je vedno boljša.
Vsak od nas pa se, vsaj ob rahli poglobitvi ali normalni komunikaciji z bližnjimi, hitro zavé, da tudi drugi ljudje v vsakdanjem mukotrpju razmišljajo enako. In če napravimo še korak naprej (moselni, še bolje pa dejanskega), nam bo jasno, da se ljubezen do neke reči vseeno ne povečuje z oddaljenostjo. In da ne gre za oddaljenost, ampak za ljubezen. Tisto, čemur smo hoteli reči ljubezen, namreč ni ljubezen.
Rad ima človek lahko samo tisto, kar je blizu. Oddaljena ljubezen je vedno fikcija.