Vedno znova me preseneti odnos vegetarjancev do hrane, ki ni meso. Pa nimam nič proti komu, ki je drugačen. Zdi se mi namreč, da v preveč primerih ne gre za celovito vegetarjanstvo, ampak bolj za uporništvo mešani prehrani, konkretno mesu. To se mi zdi poebej takrat, ko vidim recepte ali že nazive vgetarjanske hrane. Kaj je zrezek drugega kot nekaj izrezanega, torej izrezanega od nekega mesenega bitja. Zakaj se tudi vegetarjanski hrani reče zrezek? Kaj so vegetarjanske ribe (to je v bistvu zelenjavni polpet s česnom in olivnim oljem, da ima človek občutek, da je ribo), če ne spogledovanje z mislijo, da bi vseeno jedel ribo? Zdi se mi, da gre za tisto vrsto uporništva, ki je za tistega konkretnega človeka najbolj nevarno, najbolj hoja-po-robu. Gre za mučenje samega sebe. Zakaj ne bi pač bil vegetajanec ali vegetarjanka, brez ponarejenih rib in zrezkov?
Vedno znova me presenetijo znanstveniki, ki blatijo religije. (Sicer ne toliko kot religiozni fanatiki, ki blatijo znanost.) Če se ozrem po naravoslovju in pretehtam to ali ono teorijo (v bistvu gre za hipoteze), in jo pogledam takole z vsakdanjimi očmi, ne najdem nobene, ki bi bila res do dna jasna. Vzemimo vsem znani veliki pok, big bang? Sploh ga ni mogoče dokazati, saj nihče ni bil zraven! Znanost je kontradiktorno načelu, da ima vsaka posledica svoj vzrok, zabredla do te mere, da vzroki morajo biti točno takšni, kakršni bi bili možni danes. Ob tem pa pozabljamo, da se je to zgodilo davno, ko
taki tipi vzrokov morda spoh niso mogli obstajati. Podobno evolucija. Saj se zdi logično in sam jo bom vedno zagovarjal, ampak, neposrednih dokazov dejansko ne more biti, ker ne gre le za stvari (fosili, podobnost zgradbe ...), ampak predvsem za dogodke, da odnose, za gibanje, skratka za nekaj, kar ni zapisano v kamnu in mi samo glede na sedanje stanje sklepamo, da je nekoč bilo tako. Današnje fizikalne, kemijske in biološke zakone smo posplošili na celo vesolje v njegovem
prostoru in času. Še več, jemljemo jih kot dejstvo, kot dogmo. In ob tem se potem vprašam, če niso tudi današnje religije enostavno nastale skozi zgodovino tako, da je nek "naravoslovni" zakon postal dogma? In da prav zato znanost ne mara religij, ker podzavestno čuti, da gre po isti poti, po robu?
Vedno znova me presenetijo ženske na pomembnih položajih, na primer ravnateljice, direktorice, političarke. Predvsem slovenske. Morda zato, ker jim redko opazim. Oziroma, jih redko, v bistvu nikoli ne opazim kot ženske. Vedno se mi zdi, da so v žensko kožo preoblečeni moški, da torej ustvarjajo moško družbo, ki hoče biti bolj moška, kot naj bi že itak bila po splošnem mnenju, in morda nezavedno uničujejo ravno to, kar bi rade, torej ustvarile žensko družbo, ali še bolje, uravnoteženo družbo. Tako gre spet za hojo-po-robu. Za mučenje samega sebe. Zakaj ne bi pač bila ženska.
http://idejalist.blogspot.com/2013/12/spolne-kvote-predvsem-v-solstvu.html