MBA. Sliši se lepo, poslovnost, gospodarstvo, management (morda menedžment).Vsekakor je znanje o upravljanju izjemno pomembno v gospodarskih in družbenih panogah, celo v kulturi, umetnosti, okolju. In vsekakor MBA šole lahko dajejo svojim študentom veliko, izjemno veliko, če ti le hočejo vzeti. A mnogi niti vzeti ne znajo, niti ponujene možnosti, niti ponujenega prenosa izkušenj. Najpogosteje je razlog za pasivnost uspavajoča in slabi temelji, torej slaba praksa doma. Šola ti da nekaj drugega, kot misliš, da ti da.
Če gledam Zahod s tradicijo kapitalizma, ki je moral v času razvoja prav tako premagati mnoge otroške bolezni, zadeva nekako deluje. Management in MBA ima res nek pomen, neko težo v družbi.
A če pogledam na Vzhod, bi bili radi kar vsi na hitro MBA-jevci. Kot posledica vakuuma se je zadeva potegnila zadnjih 25 let. Vsi menedžerji! Šolani MBA menedžerji!
Pa bi se dalo razpravljati o kakovosti, ki se seveda najbolj odraža v rezutatih in uspešnosti podjetij ali ustanov, ki jih diplomanti potem vodijo v realnem življenju. Se nekako zdi, da Vzhodne MBA-jevce poučujejo ljudje, ki so se upravljanja naučili v obdobju planskga upravljanja? Marsikaj se lahko človeku zgodi v življenju, lahko se tudi obrne, odpre, lahko se mu razjasni pogled. A vprašanje korenin ostane - in se včasih, pravzaprav pogosto odraža pri rezultatih.
Cena izobraževanja MBA je visoka, skoraj primerljiva s šolami na Zahodu - kdo jo le zmore iz Vzhodnih držav? Podjetniki? Kateri podjetniki? Izkaže se, da bolj kot ne le države, le uprave, le birokrati, ki si plačo služijo s pomočjo političnih odločitev - predvsem na davčnem področju.
In potem ti menedžerji, ti MBA-jevci, ki jih je v matičnih državah podprla politika, v realnem svetu seveda ne gredo vodit gospodarskih podjetij, ampak, ker morajo odlužiti svojemu štipendistu, jih nastavijo kot vodje državnega podjetja ali kakašne državne službe, podjetja v državni lasti, celo mnistrstva. Torej gre za tovarišijo, saj so nastavljeni. Plansko gospodarjenje in plansko negospodarjenje ostane, kdo planira in kdo gospodari, se namreč ve.
Zahod samo ploska, če ne kar le nemo opazuje, kako se na Vzhodu ne krepita gospodarstvo in konkurenčnost, in kako na Vzhodu le podaljušujemo miselnost in agonijo planskega socializma, v katero je družba več desetletij bila zaklenjena - namesto da bi se sprijaznili z nujnostjo svoje poti, z sicer neizkušenostjo kapitalizma, a takega, ki mu je dovoljeno rasti - in je rast tudi njegov smisel. In čeprav je v odprtem kapitalizmu zahodnega liberanega tipa dovoljena rast, mi tej dovoljenosti (namenoma?) nataknemo uteži, nepotrebne uteži svoje preteklosti, tudi lepo zveneče nazive.
http://idejalist.blogspot.com/2013/09/s-telenti-v-svet.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/07/kaj-pa-ce-res-ne-znajo.html