V zahodni civilizaciji, ki se pravzaprav edina ukvarja z
naravovarstvom, vse manj govorimo o ohranjanju ali varovanju narave. Vse bolj
se gremo rekonstrukcije, saj smo v bistvu že vso naravo spremenili, ali, kot tudi neustrezno rečemo, uničili. Le redki
ekosistemi so še nespremenjeni, na primer visokogorje, barja in
močvirja, zgornji deli rek, podzemlje. Dejansko so namreč gozdovi, travniki in reke že zelo spremenjena narava, ki bi jo morali obravnati na popolnoma druga način.
Zavedam se, da so izrazi na področju naravovarstva so precej nestabilni.
Gibljejo se v prostoru posameznih jezikov, v mednarodnem razumevanju,
nagibajo se sem ter tja tudi znotraj posamezne šole ali celo pri
posamezniku. Predvsem pa se gibljejo v času - in to kljub dejstvu, da o
teh zadevah govorimo komaj nekaj desetletij. A morda bi vseeno začeli z razločevanjem besed varovanje in ohranjanje. Varovanje bi pomenilo delati tako, da naravi pustimo njeno pot. Torej samo varujemo, da se naravi kaj hudega ne zgodi - in v prvi vrsti bi ta pristop uveljavljali za prvobitno ohranjeno naravo v njenih elementih in procesih. Ohranjanje pa pomeni ohranjati neko stanje, kot ga poznamo - tak način bi bil primeren za naravo, ki je kulturna krajina, torej gojene evropske gozdove, mnoge tekoče in stoječe vode, polja in kmetijska travišča.
?