Razočarani, prevarani, izobčeni, izločeni, izbrisani.
Družbena odgovornost ni le pri mladini popolnoma zanemarjena téma, tudi pri odraslih, predvsem pa vse bolj očitno pri tistih, ki v družbi zasedajo pomembna mesta. Sploh se zdi, da odgovornost skušamo brisati iz zavesti. Na primer državne ali paradržavne ustanove imajo na vodilnih mestih vedno več tako imenovanih vršilcev dolžnosti. Ob tem se vprašamo, ali jim te vršene dolžnosti sežejo kaj dalj od podpisovanja potnih nalogov in sklicevanja kolegijev. Ali je v teh dolžnostih kaj pravic, predvsem pa odgovornosti. Oziroma, kdo je potem tisti, ki nosi pravice in odgovornost.
V taki družbi, kjer je vse bolj zamegljeno, kaj je dolžnost, kaj pravica
in kaj odgovornost, je z vsakega mesta čisto enostavno odstopiti. In tu
je ključni problem - v družbi smo si ustvarili sistem, kjer lahko odideš z odgovornega mesta brez posledic za vsa dejanja. In še več! Mnogi se podajo na pomembna mesta že v zavedanju, da itak ne morejo nič storiti, in da itak ni treba nič storiti, da itak karkoli storijo, ne bo imelo učinka, in da so in bodo itak formalno ali neformalno imenovani ali neimenovani "vršilci dolžnosti", ki se jim ne more nič zgoditi. Dejanske dolžnosti, pravice in odgovornost pa nosijo neki imaginarni tam zgoraj.
Odgovornost. Ostaja pri besedah, morda so jo obravnavali na MBA ali podobnih tečajih, gotovo smo nanjo pozorni ob kakšnih novinarskih razpravah. Seveda to ne zadostuje. Odgovornosti ne moremo obravnavati, moramo jo živeti.