20. maj 2017

Velikan 20. stoletja

Srečanje s sočlovekovo duhovno veličino nas osupne. Kako je mogoče? Kje so meje? Je to danost ali dejavnosti? Je načrt ali naključnost? Univerzalnost ali posamičnost?

Evropsko 20. stoletje ni bilo le obdobje velikih vojn in velikih politikov, ni bila le izstrelitev znanosti v umsko nedosegljive višave in njena razstrelitev do nezmožnosti sinteze, in ni bila le doba duhovnih vznemirjenj ob prepletanju umetniških kustruktivizmov. Vzporedno – kot najbrž v vseh časih – je bilo stoletje Evropi in svetu tudi čas iskanja in najdevanja, čas zbiranja in poglabljanja, predvsem pa čas medsebojnega povezovanja navzven in navznoter, v preteklost in prihodnost.

Spoštovanje do življenja je vodilo Alberta Schweitzerja v uravnoteženost razumevanja stvarnosti, dojemanja čustev in sprejemanja danosti nadnaravnega. Njegova teologija, filozofija z etiko, glasbene teorije in orgelska poustvarjalnost, sploh pa njegov konkreten odgovor življenju v služenju sočloveku ni navdih le intelektualcu ali umetniku njegovega stoletja, ampak vse bolj vodilo, ki vsemu človeštvu daje izhodišča za prihodnost.




Schweitzer je baročnega skladatelja J.S. Bacha razumel kot arhitekta, ki je do največjih presežnikov oplemenitil koralno in gotsko glasbo, kot poeta, ki se je v svojih skladbah in improvizacijah dobesedno slikarsko poigraval z melodijami, in kot mistika, ki je zmogel ob vsakodnevnem pristisku učitelja in kantorja povezati globine besedil Svetega pisma, lastne notranje danosti in medkulturne univerzalnosti glasbene govorice. Schweitzerjev Bach je čisti Bach, on kot tak. In glasba kot taka, kot je bila ustvarjena. Celo note so brez navlake interpretacijskih oznak, o kakršnih so sanjali predvsem nemški orgelski romantiki in jim je Schweitzer odločno pokazal zmoto.

Vse tri prvine, arhitektura, poezija in mistika so podlaga za kakovostno poustvarjanje ne le Bachove, ampak vsake glasbe. Preučevanje arhitekture oziroma zgradbe posamezne skladbe daje glasbeniku razumsko širino. Poetičnost vzpostavi čustven – in še več kot čustven – stik med ustvarjalci, poustvarjalci in poslušalstvom. Poglobljenost – dejavna ali naključna – umesti glasbo v celovitost miru duhovnega obnebja človeka in človeštva ter v neločljivost povezanosti z nedoumljivim. Pravzaprav ne le glasbeniku izvajalcu, enako tudi poslušalcu.

Z življenjem ni posebej drugače. Tri prvine so osnova za spoštovanje življenja, njegove danosti in vsakodnevnosti. Schweitzer je za vse tri imel globok posluh.