29. maj 2017

De-evolucija in de-kreacionizem

Znano je, da so nekdaj obstajala huda nasprotovanja glede razlage nastanka sveta. Na eni strani so stali t.i. kreacionisti, ki so trdili, da je bil svet ustvarjen naenkrat. Na drugi strani so - tam nekje pri Darwinu sredi 19. stol. - vzniknili znanstveniki, ki so trdili, da se živi svet razvija. Delitve so bile vsaj delno tudi religiozne.

Danes v bistvu ni posebno drugače. Nekateri vztrajajo pri eni, drugi pri drugi razlagi. Nekaj velikih se je tudi spreobrnilo in priznalo argumente nasprotne strani. Nekateri bolj rigidni sistemi tudi vztrajajo v tej ali oni struji, kar enakovredno.

Kreacionisti imajo danes predvsem težave z dejstvom, da se nekatere reči v živem svetu pa res tako hitro spreminjajo, da je nemogoče zanikati razvoj oziroma spremembe. Če pomislimo samo na vzgojo različnih pasem ali sort, ali nenehno spreminjanje mikroorganizmov: ko ti pogruntajo eno zdravilo proti gripi, že virus mutira, in nastane druga vrsta. In smo kljub cepljenjem neprestano ogroženi ali bolni.

Po drugi strani imajo evolucionisti težave pri razlagi začetka sveta in predvsem začetka (ali začetkov) življenja. Predvsem pa neredko padajo pri vprašanju, ali je evolucija res usmerjeno napredovanje, ali pa je morda povsem naključno beganje naprej in nazaj, kot se pravzaprav bolj kaže v naravi.

Pri obojih je ena od ključnih zadev vprašanje, ali je človek najvišje razvito bitje ali ne, oziroma zakaj ja ali zakaj ne. Tudi evolucionisti namreč dojemajo svet tako, da je človek krona stvarstva. Enako kot njihovi nasprotniki.

Vprašanje evolucije ali kreacionizma pa se predvsem zlomi na drugi strani. Pri koncu sveta, pri uničenju, ki postaja spričo okoljske krize vse bolj popularno; da ne ponovim za mediji: aktualno, pravkaršnje.

Po logiki razlage začetka sveta bi tudi tu pričakovali nasprotovanje. Kreacionisti bi morali načeloma predvidevati enkraten konec, kvečjemu v sedmih dneh, kot uči Biblija, ali v trenutku, kot navajajo nekatere svete knjige daljnega Vzhoda. Evolucionisti bi na drugi strani morali krčevito zagovarjati postopen propad.

Če poslušamo že omenjene medije, nas je povprečne ljudi seveda strah, da bo konec sveta prav nek določen trenutek, da bo neka eksplozija ali karkoli. Tudi evolucioniste ... Težko si zamislimo, da bo umiranje postopno. Na nek način takšno vzdušje podpirajo tudi znanstveniki: čeprav z grozečimi grafi kažejo neko zvezno naraščanje težav, naj bi konec bil na neki prelomni točki.

Vendar se evolucionisti tu znajdejo v zanki. Namreč, če vztrajajo pri mišljenju, da se svet usmerjeno razvija od manj razvitega v bolj razvite oblike živega, se pri propadu sveta lahko zgodi samo isto: postopna razgradnja. Kaj pa to pomeni? Mar ne to, da bo človek, kot "najvišje razvito bitje" propadel prvi?

Kako torej to, da nam izumirajo druge vrste?