Induktivno in deduktivno znanje

Glede na način pridobivanja znanje ločimo na deduktivno in induktivno. Pri prvem gre od splošnega k posameznemu, pri drugem od posameznega k splošnemu. Torej, induciram neke podatke, meritve, štetja, ..., in potem to - običajno veliko goro rečí - pretvorim v informacijo, ki je razumljiva in uporabna. Osnovne gradnike sestavim v novo obliko tako, da ti niso več vidni, ampak je vidna le še celota, ki predstavlja novo kakovost. Dedukcija je druga reč. Tu gre za to, da iz neke informacije, ki je primerljiva z mojimi razmerami, sklepam, da gre za podobne gradnike, kar posledično lahko pomeni, da se celotna moja zadeva obnaša podobno, kot se tuja informacija, ki jo vidim.

Deduktivno delamo v šoli. Induktivno naj bi delali v službi, in v družbi. Oboje je sicer pridobivanje znanja.
Žal pogosto zadeve obračamo: ne le, da deduktivno primerjane podatke interpretiramo kot induktivne, ampak celo več: osnovne podatke proglasimo za informacijo. In še eno stopnjo več: znanje, ki ga ni, najprej proglasimo za deduktivno pridobljeno (le kdo ti pa more v današnji globalni družbi dokazati izvor ...), potem pa ga uporabimo kot induktivno, oziroma naše odjemalce prepričamo, da je induktivno.

Slednje se pogosto rado dogaja v nekaterih družbenih dejavnostih, in se pojavlja v obliki sanj, kako bi morali nekaj delati in reševati po "skandinavskem" ali "švicarskem" ali "singapurskem" ali ... modelu. Saj načeloma ni nič narobe, niti z njihovimi sistemi, niti z našimi sanjami, niti z zgledovanjem po drugih. Le problem je ta, da se v bistvu nočemo učiti in zgledovati od tistih sistemov, ampak kar pavšalno posnemamo naše lastne deduktivne podobe o njihovem znanju, sposobnostih in uspehu.

Nekateri malo vedo, pa tega ne vedo.
Drugi veliko vedo, pa tega ne vedo.
Žal.
Žal.

http://idejalist.blogspot.com/2013/07/kaj-pa-ce-res-ne-znajo.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/10/podatki-in-informacije-3-in-vrednotenje.html