Znano je, da so največji umi sveta pogosto ubirali drugačne poti kot jih je njihova okolica pričakovala. Jasno, če bi bili v toku, ne bi mogli odkriti ali ustvariti nič novega. Posebej se je torej treba veseliti otrok in mladine, ki odstopajo od suhoparne naučenosti, od neprestanega "vzorega" kopiranja, od uspavajočega ponavljanja nas starejših, "pametnejših". Že večkrat smo ugotovili: ubogljivost je neodgovorna.
Ne vem od kod nekaterim ideja, da je poslušnost bolj uglajena ali bolj knjižna različica besede ubogljivost, sploh pa obvezno nadomestilo že kar kmečkovulgarnoarhaične besede pridnost. Morda je kakšna zveza z besedo služnost (oziroma poslužnost) - torej nekako tako, da ponižno služim, da sem ustrežljiv ...
Poslušnost je daleč od tega. Bistveno bližje je po pomenu posluhu, če ni kar inačica. Posluh je namreč človeška lastnost - ne le v glasbenem smislu - da je zmožen poslušati. Tu gre za notranji posluh, kjer prisluhnemo svojim notranjim vzgibom - zavestnim ali iz podzavesti prihajajočim; tu gre za zunanji posluh, kjer uporabljamo čutila in čute, predvsem pa notranjo odprtost za zunanji svet. Pri zunanjih ne gre le za uho, ampak za vse fizikalno-kemijske in čustveno-čutne zaznave, ki jih človek po svoji naravi lahko sprejema iz otipljive in neotipljive okolice.
Žal gre marsikatera vzgoja v tako smer, da dobesedno zanika poslušnost in izrazito favorizira ubogljivost. In to na posebno premeten način: prav z zamenjavo besed: poslušnosti rečejo ubogljivost, s tem pa otroka zmedejo in ga vkalupijo v neločevanje teh dveh izrazito različnih procesov. Vzgojenec potem ne le, da ne uboga, ampak, žal, hudo žal, tudi ne posluša.
Poslušen človek, res poslušen torej, pa ne le, da ni nujno tudi ubogljiv, ampak običajno prav ni ubogljiv - oziroma se tak zdi nekaterim soljudem, ki pa žal teh dveh človekovih lastnosti ne ločijo. Predvsem seveda ne ločijo smeri: poslušnost je namreč navznoter, ubogljivost je navzven, neredko v neko dejanje, odziv. Takojšenj zunanji odziv, ki ga pričakujemo pri ubogljivosti, pa pri poslušnosti ni nujen, je celo redek.
V resnici poslušni ljudje zelo pozorno spremljajo svet, s tem pridobijo izjemno veliko podatkov, iz katerih na bistveno drugačni ravni lahko izvajajo nove informacije, nove umetnosti, izume, odkritja ... Ali so pri tem ubogljivi ali pridni, celo ni pomembno.
Prav na jasni meji med poslušnostjo in ubogljivostjo se rojeva človekova unikatnost, ki ob samolastni ali ustrezni zunanji vzgoji preraste v vrhunskost na kateremkoli področju. V bistvu ne more drugače.