Na splošno se zdi, da ljudje, ki moledujejo, pravzaprav druge prosijo za to, da bi storili tisto, nad čemer so oni prvi obupali. Torej, ko človek pride do točke, preko katere ne more, začne moledovati.
Pa je res kakšna takšna situacija v življenju odraslega človeka?
Ovire vsekakor so, tega nihče ne dvomi. In moledovanje tudi. Ampak, ali je moledovanje iskren odziv na nemoč?
Zdi se, da človek moleduje takrat, ko se prav dobro zaveda, da je neka zadeva prav natančno in morda celo izključno v njegovi ali njeni moči, da jo izvede, pa pred tem dejstvom beži. Zadeva potem dolgo ni izvedena, če sploh, moledovanje pa traja in traja, in ostane celo v tisti čas, ko morda tistega res ni moč več izvesti. Na koncu morda taka oseba sploh ne ve več, za kaj že moleduje.
Če bi kaj prepovedal, bi vernikom vseh ver in never prepovedal molitev za izvršitev dejanj, ki bi jih moral prav vsak tak posameznik izvesti. Ne moral, jih je sposoben. No, verjetno je že prepovedano, pa potem še nad to prepovedjo moledujmo ...