Človek se gre dobrotnika pogosto takrat, ko pričakuje povratno reakcijo, morda uslugo, darilo ob obratni situaciji, ali vsaj hvaležnost, oziroma notranji občutek, da smo nekaj dobrega storili. Skratka, dobrota se mora videti, nekje odraziti z dobortnikom vred.
Danes se tak pogled na dobroto prav trendovsko odraža v družbi. Celo krščanskega svetega Mikavža, ki, kar je jasno, z življenjskim zgledom svojih dejanj predstavlja materialno in duhovno dobroto, smo v globino materializirali. Nevzdržno je, da otrokom, pa tudi odraslim kvarimo duh dobrote s tem, da na njeno mesto postavljamo našemljeno osebo, bolj ali manj spretnega vaškega gledališkega igralca ali kogarkoli, ki je pripravljen zabavati otroke. Žalost je namreč ta, da ko tista oseba odide, otrok v trenutnu izgubi vsako možnost notranje refleksije, razen morda na kratkotrajno čustveno doživetje samega dogodka, ki pa je itak eden od mnogih, zgubljen v dogodkih veselega decembra. Tako tudi ni prostora za hvaležnost, še manj pa za razvoj notranjega čuta solidarnosti in razveseljevanja drugih.
Bistvo dobrote je najbrž v izginjanju, vendar ne v odhajanju. Dobrotnikov ni že od začetka naprej, sploh ne pridejo. Sami tako hočejo, da jih ni, da pride samo njihova dobrota, in da ostane samo njihova dobrota.