Zakon o javnem naročanju - ali kaj podobnega, kot poznamo v vseh državah. Skoraj vsak ga pozna. Tisti, ki naroča, se mora postopkovno ravnati po njem, kdor prodaja, se ga mora zavedati. Še posebej v družbah, kjer javne ali politične ustanove s svojimi proračuni predstavljajo pomemben delež naročnikov.
V družbah, kjer je država ali občina v bistvu podjetje, ki obrača denar namesto zasebnikov, je lahko tak zakon za posle škodljiv. A ne gre, da bi ga kar ukinili, kot bi si mnogi želeli. Problem so predvsem njegove samovoljne razlage, ki skušajo na vsak način uveljavljati minimalizem.
Za naročnike minimalizem pomeni, da če ZJN spoštujejo navzdol, bodo dolgoročno kupovali ravno najdražje, čeprav po črki zakona najcenejše. Če ga nategujejo navzgor, naročniku škoduje, ker ga prej ali slej pripelje v nelegalno stanje, torej v stanje, ko so izdelki navidezno nominalno dražji, v bistvu pa formalno cenejši - razlika pa se tam nekje izgubi. Pri spretnejšem, seveda. In tam nekje, v tisti razliki med nominalnim in formalnim je tudi razlika, zaradi kateri so izdelki slabi, torej dolgoročno bistveno dražji, kot bi bili, če bi bili normalno dragi takoj v začetku.
Za prodajalce je škodljiv zato, ker jih v razmerah slabe kontrole in minimalizma navzdol navaja na dobavo slabe robe in nedoslednost storitev, iskanja kompromisov in morda tudi slabih poti. Pri nategovanju navzgor pa dobavitelje navidezno krepi, a le za kratek čas nekakšne spretnosti. Ko se tak čas ustavi - in zanesljivo se, če tako delamo - javni naročniki enostavno nimajo več s čim naročati. Zmanjka denarja, oboji so na slabšem, morda stopijo tudi na pot gospodarskega propada.
ZJN seveda ne obravnava dobronamernosti. To pa je tisti začetni odnos med naročnikom in dobaviteljem, ki omogoča dinamično ravnotežje nakupov, kakovosti in zadovoljstva na obeh straneh, vodi pa v trajno in učinkovito gospodarjenje z javnim denarjem.