Pred četrt stoletja smo se podali na pot kapitalizma. Iz prejšnje razcepljenosti med uspavajočo uravnilovko in smrtno nevarnino svobodomiselnostjo smo se podali v svet svobodnjaške vsesmelosti in prisvajanja zaslug. Pravzaprav v svet, ki ga nismo poznali, oziroma v svet, za katerega smo mislili, da zadostuje poznavanje tržnice v Trstu ali Gorici, ali velemarketa na oni strani Karavank in Kozjaka. Ali poležavanja vštric bavarcev in njim podobnih na jadranski obali.
Četrt stoletja hitro mine, in človek v tem času ravno doraste v približno odraslo osebo. Začne z ničle, se učloveči z govorom, se umisli z izobraževanjem in drugimi družbenimi odnosi, se učustvuje v materinem ali očetovem naročju, se usmeri v prekrižanju notranjih vzgibov in zunanjih dražljajev. Postane človek.
Čudno je, da družba ne zmore takšne poti, niti začetka. Ne resetiranja, samo začetka nove poti, čisto navadne poti iz krvi in smeha preteklosti proti udružbenosti. Saj kapitalizem ni nobena znanost, noben marxoleninizem ga ne drži pokonci. Seveda denar in odnosi med človekom in denarjem, a to so svari, to so zunanje stvari, ki jih človek lažje obvladuje kot ideologijo, ki mu preraste misli in čustva.
V praksi tradicionalnega kapitalizma gre, tako se vidi, bolj kot ne zgolj za spretnost ločevanja lastništva od upravljanja, podedovane od pridobljene pravice, zasluženega ali podarjenega, drugačnosti od enakosti, in pa seveda svobode od svobodnjaštva, dela od nedela, uspešnosti od neuspešnosti. Tu se lomi, in lahko tudi zalomi.
Morda je ljudem iz prejšnjih časov res težko doumeti, da gre za prakso navadnega družbenega življenja na osnovi navadnih ljudi z različnimi lastnostmi in različnimi stopnjami sposobnosti, z različnimi pogledi na svet, morda celo z različnimi prepričanji. A nobeno od teh nasprotij ne sega dlje kot do kakovostnih vsebinskih spopadov, tudi lomov in polomov, a takšnih, ki dolgoročno vodijo v boljše rešitve.