Letni ritem je le eden od ritmov, ki smo ga v teku evolucije prenesli še iz časov naših prednikov, iz sveta ki smo ga skoraj pozabili ali ga hočemo pozabiti, iz časov, ko so telesa naših prednikov bila brez zavesti in samozavedanja še del živalskega sveta. Mokra in sušna doba; letni časi; polarni dan in noč; nekateri pojavi popolnoma naravni iz nežive narave, klime, vrtenja in krozenja Zemlje, nekateri že z imeni, ki jim jih je dal človek.
V letne ritme narave so se ujele vse civilizacije. Zdelo se jim je praktično, predvsem pa se je verjetno izkazalo za zdravo na primer, da se določeno obdobje ne je mesa, da je ob določenih dnevih čas za druženje in za umiritev, da so nekateri dnevi namenjeni romanju na semenj v malo bolj oddaljeno vas, da je poleg tedenskih prostih dni, ki so podobno vezana na dogodke iz nežive narave, človeku potreben še kakšen dodaten praznik, da je na leto treba imeti dva do pet velikih praznovanj in podobno.
Tako je evropski človek in z njim povezane kulture v Novem svetu prevzel letni ritem krščanskih praznikov. Predvsem v mestih so se menda nekdaj zelo strogo držali reda, da so v letu trije veliki prazniki, božič, velika noč in vnebovzetje Marijino, ki so lepo razporejeni čez celo leto. Zavedanje, da so vezani na poganska praznovanja se je nekako izgubilo, so se pa nanje vezala drugačna obredja. Med njimi tudi čisto banalna, kot je pospravljanje. Rekli bi generalno pospravljanje. Pred temi prazniki je nekdaj v mestu, pa tudi na podeželju veljalo nenapisano pravilo, da je treba hišo in posestvo pregledati in pospraviti, in seveda popraviti, kar se je morda pokvarilo. Tako je civilizacija držala red tudi na ravni posameznika oziroma njegovega neposrednega domovanja.
Pospravljanje, v manjšem obsegu seveda, se je potem preneslo na tedensko dogajanje, najpogosteje na soboto. S tem seveda ni nič narobe in v današnji naglici tedenskega službenega ritma morda celo vse bolj in edino logično. Obstaja pa ena tragika ritmičnega pospravljanja, namreč, da človek ves čas živi v nepospravljenem okolju. In to je grozno.
Zato bi bilo koristno razmišljati, da bi obredno pospravljanje enostavno ukinili, in namesto njega uvedli neritmični sistem takoj-pospravi-za-seboj ali sploh-ne-nastavljaj ali uporabi-toliko-in-vse-in-samo-kar-rabiš. Tako bi morda morali učiti že otroke. S takim sistemom bi se rešili marsikatere okoljske težave z odpadki.