Odmislimo osebno vzgojo, v kateri se medsebojno življenjsko brusimo posamezniki, ki živimo skupaj, in pogledamo družbeno vzgojo. Torej tisto, ki ji je morda celo težko reči vzgoja, oziroma tisto, kjer drug od drugega prevzemamo določene procese.
Dejansko gre za prenašanje vedenjskih vzorcev med posameznimi osebami (osebki), skupinami, populacijami ali celo kulturami. Če že vsi, ki kaj razmišljajo in te misli morajo sporočiti naprej, pišejo spletni dnevnik ali blog, ga bom torej tudi jaz. Če vsi plačujejo s kreditnimi karticami, bom pač tudi jaz. Če vsi tulijo, da je slovanska kultura manj vredna od germanske, bom tako tulil tudi jaz. Ne glede na vse, celo ne glede na moje osebno, zares osebno mnenje, ki ga bom v krogu enakomislečih zagotovo trdno zagovarjal (na primer, da pišem po lastni iniciativi, da meni pa gotovina edino nekaj pomeni, ali da kot Slovan vedno zagovarjam slovanstvo). Vzorci torej niso posebno stabilni, ampak očitno odvisni od okoliščin v časovnem, prostorskem ali odnosnem smislu.
Kaj to pomeni? Preprosto to, da če jih spoznamo kot vzorce (ki so prostovoljni in ne diktat), si moramo tudi dovoliti, da se pri sebi sami odločamo, katere bomo sprejeli in katere ovrgli, katere uporabili ali katere pozabili. Vzgajamo, sploh na družbeni ravni, se pravzaprav spet sami. Če trdimo, da so tuje rešitve za nas neuporabne (istočasno pa stalno špegamo čez plot), smo sami krivi, da se moramo pretirano obremeniti s stroški vsakokratnega odkrivanja tople vode. In obratno. Če trdimo, da so tuji vzorci razlog za naše neuspehe, smo si sami krivi: morda smo jih napačno interpretirali ali zgolj brez razmisleka prevzeli, brez ozira na naše okoliščine. Morda pa je ključni problem prav neuravnoteženost , da ne rečem shizofrenija v nas, ko bi istočasno radi obe skrajnosti: kopirali in delali popolnoma po svoje ...
Zdi pa se, da ni nikoli neumno posnemati drugih ljudi, družb, dognanih ureditev in podobnega, ki nam lahko koristijo pri razvoju in medsebojni uspešnosti. S poudarkom na besedi medsebojni, torej vzajemni. To sicer velja osebno, a odmislimo zdaj osebno vzgojo in pomislimo na družbene (tudi državno - upravne) procese.
http://idejalist.blogspot.com/2013/07/kaj-pa-ce-res-ne-znajo.html