Intelektualec ali intelektualka se od drugih razlikuje tudi po tem, da kolikortoliko spremlja družbeno dogajanje. To pomeni, da je na tekočem s kulturo, šolstvom, socialo, politiko, duhovnimi trendi, morda filozofijo in zgodovino; poleg svojega poklica in dela, ki ga seveda obvlada.
V polarizirani družbi se takim ljudem običajno pojavi problem, kaj spremljati, katere struje, v političnem jeziku na primer ali leve ali desne. Torej, kateri časopis brati, kateri program ali spletni portal poslušati ali gledati. Problem je še ta, da so neakteri desni bolj levi, nekater lévejši pa nekoliko bolj desni; nekateri so bolj skrajni, nekateri bolj zmerni; nekateri pa ravno obratno, kot se deklarirajo. Nakorkoli, pravi intelektualec na dela razlik glede na usmerjenost, ampak kvečjemu glede na vsebino, če ga pač nekatere zadeve nekoliko bolj zanimajo od drugih.
No torej, problem je v tem, da je v polarizirani družbi treba intelektualcu na političnem področju nujno spremljati vsaj nekaj z desne in nekaj z leve. Navadnih novic namreč v taki družbi, žal, ni na voljo. Spremljanje dveh ali več medijev pa je seved energetsko zalo potratna zadeva, ki je lahko na škodo ustvarjalnemu ali produktivnemu delu intelektuačevega osnovnega poklica.
Mnogi izberejo zelo na videz briljantno pot: ne spremljajo ničesar. A nastane nov problem: niso več intelektualci - oziroma vsaj za svoje sodobnike ne veljajo intelektualci.