Če pogledamo klasično kiparstvo, poznamo dve osnovni metodi dela: dodajanje (npr. oblikovanje gline, sestavljanje iz lesenih delov) in odvzemanje (dolbenje lesa, kamniti kipi ...). Odvzemanje je menda od nekdaj veljalo za bolj zahtevno tehniko, saj je odkrušen kamniti blok, ki je že napol oblikovan v roko, težko trajno prilepiti nazaj na izklesano ramo.
Podobno je z raziskavami. So takšne, kjer dejstva sestavljamo v skupne zaključke, in drugačne, kjer dejstva izločamo, da lahko pridemo do končnega rezultata. Tudi tu je nevarnost, morda ravno obratno kot pri kiparstvu, da na kakšna dejstva pozabimo ali jih spregledamo. Celo namensko, tu in tam.
V življenju vsakdana sta združeni obe tehniki. Potrebno je ločevanje, kaj pridobivamo (osnovne življenske potrebščine, znanje, morda ugled, mir, ...) in za kaj je bolje, da se znebimo (zapravljanja časa, grdih navad, morda slave, ali drage naročnine na nepotrebno dobrino, sladkarij ...). Pri uravnoteženju bomo seveda najbolj mislili na to, da si tistega, česar ne potrebujemo, sploh ne pridobimo. Morda nas v življenju celo ovira, ali pa ga po kratkem času (ne)uprabe odvržemo.
Zdi se, da nam v življenskem kiparstvu metoda dodajanja še nekako gre od rok, na odvzemanje pa pogosteje le mislimo in imamo dobre namene. Morda se res bojimo, da bo lepljenje prezahtevno in pozabljamo, da življenje pač ni mrtev kip.
Bi tudi v krizi, kakor smo proglasili sedanji čas, morali več razmišljati, da ima družba morda česa preveč in ne premalo?