Ubogljivost je všečna lastnost. Posebej staršem in vsem kako drugače nadrejenim. Z njo usmerjamo podrejene k določenemu cilju, celo merilo uspešnosti nam predstavlja: v dobri veri vejamemo, da človek uspe takrat, kadar prepriča soljudi v svoj prav. In več če jih prepriča, večje zasluge si sme lastiti. Tako so ljudje mislili skozi zgodovino, tako človek misli danes.
Otroška ubogljivost je potrebna in koristna, predvsem pa praktična za otroka samega. Mnogo naukov, ki bi po mnenju bolj svobodomiselnih ali teoretičnih staršev morali preiti na otroke z razlago in mehkim pristopom, se vcepi neposredno, z dejanjem zgleda, ki ga spremlja ukaz. Majhen otrok morda razume, zakaj se ne sme dotikati vročega štedilnika, vendar težje razume, čemu se mora na primer umiti ali poravnati obleko. Prej nasprotno: škoda je časa, vode, mila; škoda je umazati kopalnico. Vsak starš ve, da razlaganje tu ni skoraj nič drugega kot obsežno tratenje časa. Razlaga je vsekakor potrebna, tratenje časa pa pri večini otrok gotovo ne. Zmanjka ga namreč za druge, življenjsko še bolj pomembne stvari odnosov med starši in otroki!
Življenjski vzorec ukazujoči-ubogajoči je v večini svetovnih kultur zelo razširjen, v bistvu splošna praksa. Celo tako zelo, da smo mnogim medčloveškim odnosom dali kar takšno nalepko, čeprav so po svoji vsebini in dinamiki nekaj povsem drugega. Ali učitelj ukazuje, ko otroka uči poštevanko ali ko mu naloži domačo nalogo? Na videz ja, v bistvu pa gre za ponudbo, pomoč, celo služenje. Na videz absurdno, ampak ukazovanje v služenju je izjemno pogost odnos med ljudmi. Vsak zrel človek se obnaša tako. Ukazuje, vendar je do odziva sočloveka svoboden. Ni mu ključno in ne pričakuje, da bi ga nekdo ubogal.
Ubogljivost ni lastnost, ki bi jo človek imel po svoji naravi. Ubogljivost je rezultat vzgoje, odnosov, družbe. Vsako zdravo bitje na svetu se bori za svoj obstoj, in to iz svoje notranjosti. Borba je pravzaprav neubogljivost, preizkušanje svojih zmožnosti in sprejemljivosti okolja. S tem, kar sem jaz, se borim proti okolici, torej proti temu, kar nisem. Narava je v celoti ena sama neubogljivost. Odgovorna neubogljivost. Kajti pomembno ni to, da obvelja moja, niti to, da obvelja tvoja ali nekoga tretjega. Pomembno je, da se ohranjajo odnosi med jaz in ti in onim.
Ubogati je veliko bolj preprosto kot ne ubogati. Pustiti se drugim, da te vodijo, da ti narekujejo življenjske odločitve; lagodna neodgovornost! To delajo živalski mladiči in prav tako majhni otroci v polnem zaupanju do roditeljev. Če se kaj hudega zgodi otroku, se v bistvu zgodi staršu. Strokovnjaki bi najbrž rekli, da so do odraščajoče dobe starši in otroci isto duhovno bitje. Seveda, otroška ubogljivost je potrebna in koristna, predvsem pa praktična.
Ne ubogati pomeni biti odgovoren. Pomeni, da smo dali sočloveku, ki nam je nekaj ukazal, odgovor. Zato se reče odgovor-nost. Pomeni, da smo z njim vzpostavili stik, to je pasivno relacijo, in da nameravamo vzpostaviti odnos, to je aktivno relacijo. Aktivno ali tvorno, kot tudi rečemo, pa pomeni, da bomo nekaj zgradili, neki stvor, neko stvar. Ta stvar je odnos, osnova prvina medčloveških odnosov.