Bilo bi zanimivo filozofirati o grožnjah, ki se ne uresničijo, pa jih v okoljevarstvu še kar naprej ponavljamo.
Ali o avtoritetah s področja humane etike, ki na račun poniževanja ostale narave skušajo povzdigniti vrednost človeka.
Ali o neposrednem političnem okoriščanju na račun dejanske ranljivosti in prizadetosti narave .
To so katastrofizmi.
Morda tudi o neznanju množic, ki v svoji nemoči nasedajo spet in spet tistim, ki bi jih morali pravilno podučiti.
Kaj pa o popolnoma drugih ciljih, ki jih predvsem se v tako imenovani družbeni ali aplikativni ekologiji tako pridno množijo? Vse pogostejši kvazistrokovnjaki in na hitro priučeni spoznavalci narave. Saj ni nič narobe, če je človek ljubitelj. A brez poglobljenega znanja in zdrave notranje drže dober namen na papirju ne zadostuje. Še včeraj so streljali ali sekali brez podatkov in če le mogoče brez naravi vzporednih načrtov, danes bodo varovali. Še včeraj so skakali in vreščali ob ognju in vabili kupe pločevine v dotlej sebi namenjen gozd, danes so varstveniki. Ali si utirali kolesnice po gamsovi stečini - danes jo bodo varovali.
?
Morda danes, ko je ni treba, ko zadosutje papir.
Jutri vprašanje, ko narava pride sama.
To so katastrofe človeka.