Pri zasebnih odnosih, pa tudi v družbi, je težko določiti mejo, kdaj nekdo nekomu daje zgled, kdaj pa gre za razvajanje. Vzemimo odnos vzgoitelja in otroka. Vzgojitelj se bo seveda trudil, da bo delal vse prav, da bo razvijajočemu človeku pokazal, kako se dela, kako je prav, ali vsaj, kako misli, da je prav. Ker otrok svet sprejema iskreno in zaupa vzgojitelju, bo zglede vsekakor doumel. Ali bo to tudi pokazal, je drugo vprašanje. V času odraščanja pa se zadeva začne spreminjati. Iskrenost je na preverjanju, noče biti več naravna, ampak vse bolj zavestna. To pa pomeni določen napor, ki se seveda kreše z lenobo, lahko celo pride do upora. Vsekakor se vsakemu otroku zdi, da lahko dejanja (predvsem lepih) zgledov mirno prepusti vzgojitelju, da jih še naprej opravlja namesto njega. Kje je meja? Kako naj vzgojitelj ve, kdaj mora pustiti otroku, da sam naredi? V potrošniški družbi, ko imamo na Zahodu pač vsega dovolj, je to vedno težje. Morda celo načrtno, da se več potroši. Vseeno pa obstaja merilo, in sicer je ta meja ravno malo čez rob bolečine. Torej, ko dejanje čisto malo boli vzgojitelja, in čisto malo boli vzgojenca, takrat napredujemo. Oboji.
Sicer pa je bolj trdna meja dejansko nekje drugje, in sicer tam, kjer človek odraste. Takrat se, če je seveda dobra podlaga, odpre zavestno sprejemanje tiste male bolečine. Mnogi ostanejo na tem področju celo življenje otroci. Še huje je. Ti, nedorasli ljudje, postanejo sami vzgojitelji. Ali vsaj mislijo tako.
In še ponovim: gre za zasebne in družbene odnose. V družbi lahko "vzgojitelje" zamenjamo tudi s pomembnimi javnimi osebami, otroke pa z davkoplačevalci.