Organiziranost je pogosto zelo huda nadloga. Na primer šef ti prepove kidati sneg pred poslovno stavbo, ker tega nimaš v opisu del in nalog. Delo je nevarno, gotovo nimaš zaščitnega jopiča in lahko te povozi avto, morda boš moral splezati na 2 metra visok kup snega in bo šlo za delo na višini, zelo lahko se zgodi, da ti zdrsne in boš potem na bolniški, ker zaradi zlomljene noge ne boš mogel tipkati po računalniški tipkovnici ...
Znani so tudi primeri raznih dobrodelnih organizacij, ki v svojem poslanstvu solidarnosti izkoriščajo natančno to, kar izkorišča tudi kratkovidno kapitalistično gospodarstvo: razlike v BDP, kupni moči, tečajnih razlikah, oziroma ceni dela in življenja. Tako kot gospodarstvo uvaža delovno silo iz tretjega sveta, kjer je vse več 10x ali celo 100x ceneje, ali pač tja seli proizvodnjo, izdelke pa prodaja v prvem svetu po tukajšnjih cenah, tako tudi nekateri humanitarci zbirajo dobrine tukaj po tukajšnjih cenah, oddajajo pa jih tam po tamkajšnjih "cenah." Kar ostane vmes, obema obravnavanima skupinamia, se porabi za stroške organizacije. Tisto vmes se tudi rado zamolči.
Kruto pisanje, kajne? Proti pravnim sistemom, proti zakonom, celo proti humanosti? Ne, nihče ne trdi, da naj ne skrbino za varnost, naj si ne delimo dela pravično in vsakemu po zmožnostih, nihče ne omalovažuje humanitarnega dela. Problem je organizacija kot taka, ampak ne tista, kjer si delo složno razdelimo, ampak ona življenjsko nedosegljiva abstrakcija, ki se na vsak način hoče in hoče vriniti vmes in postaja vse dražja, na koncu nepregledno dražja. Duši nas, in še več! Duši samo vsebino. Duši solidarnost.
Solidarnost je od znotraj! So odprte oči in ušesa, danes in jutri in vsak dan! Začne pa se pri najbližjih, vsakodnevnih srečanjih. Hvala vsem, ki niso samo na poziv.