Naravovarstvo zelo veliko pozornosti posveča ozaveščanju. Po eni strani na podlagi spoznanja, da ljudje na splošno malo vedo o naravi in problemih med naravo in človekom, po drugi strani kot nekakšno omilitev vse bolj rigoroznih predpisov na državnih in mendarodni ravni.
Ozaveščanje poteka večinoma na razumski ravni, gre torej za učenje, za podajanje podatkov, domnevnih trendov, sklepanj za prihodnost. Kar se tiče čustvene plati človeka so kampanije redkejše in manj načrtne. Večinoma res le, če kaj drugega ne zaleže. Večkrat so zato hudo kontrastne: ne eni strani lepota "uboge" narave, na drugi strani "zverinstvo" človeških dejanj. V precepu med lepoto in hudobijo, in v precepu med dejstvi razuma in razcepom čustev se potem znajde slehernik. Ker je vsega preveč, ker enostavno ne zmore doumeti narave, kot je zaenkrat še nihče ni mogel v njeni preobsežnosti, in ker mu izkušnja pravi, da doslej kljub grožnjam še nikakor ni bilo konca sveta, se ta slehernik lepo uspava in počaka, da ozaveščanje in evforija groženj usahne, preneha, da torej sped dobi možnost živeti po svoje svoj vsakdan.
Ali gre pri ozaveščanju za večjo sebičnost pri tem brezbriženem sleherniku, ali morda sebičnost na poti uspešnega naravovarstvenika, si vsak razlaga po svoje. Dejstvo pa je, da še tako veliko znanje niti pri naravovarstveniku niti pri sleherniku ne pomaga k pravilnim odločitvam, če znotraj, v človeku ne obstaja etični temelj, ki pa je daleč stran od sebičnosti.