Človek ima ogromno sposobnosti - kot posameznik in kot družba. Sposobnosti so v svoji izrazni zmožnosti zelo dinamične - se pojavijo in spet zamrejo. Na primer v težkih trenutkih smo sposobni prenesti neverjetne, dobesedno nečloveške napore; pomislimo samo na vojno, na epidemije bolezni, na totalitarne in zakrito totalitarne politične režime. V mirnem in običajnem času raje sploh ne pomislimo na možne težave in gorje.
Ugodno življenje človeka uspava. Civilizacija, ki je usmerjena v potrošništvo, povzroča tako imenovano zamiranje vseh možganskih in čustvenih delov človekove notranjosti, ki jih potrošništvo ne potrebje - oziroma so za izkoriščevalce potrošništva moteči. Počasi človek ne čuti več potrebe, da bi šel kdaj pa kdaj v naravo, da bi si ogledal gledališko predstavo ali šel navijat za vaške nogometne zanesenjake. Saj ni treba, saj nam vse vrhunske reči servirajo po žicah, iz oblaka, v izložbah. Povsod imamo prireditve, ki nudijo povsem enake občutke, kot bi jih doživeli v naravi, ob kulturi ali navdušujoči telesni sprostitvi.
Človek tudi pozabi na kakšne preproste rešitve, ki so bile nekdaj povsem vsakdanje, danes pa ne obstajajo več. Hudo mi je ob pogledu na gospodinjo, ki ob ogromnih kupih snega in ledu okrog hiše v kamero tarna, da se bo meso v zmrzovalni skrinji pokvarilo. Težko gledam noč za nočjo prižgane luči na sprehajalni stezi, pred katero je tabla Prehod prepovedan, smrtno nevarno. Ne morem verjeti, da me uradnik še kar prepričuje, naj se fizično podpišem pod potrdilo, da je digitalni podpis res moj.
Kriza, kot jo mnogi poimenujejo, (a gre pogosto le za ponavljanje za kom drugim ali kvečjemu za težave, ki jih ima človek sam s seboj), bo še trajala. A ne le zato, ker enostavno še ni tako hudo, da bi spregledali in videli enostavne rešitve (od arhaičnih do najsodobnejših kot zgoraj), ampak predvsem zato, ker je v človeku zamrla sposobnost presežnosti. Človek se zapikuje v vsakodnevno razumsko reševanje problemov in pozablja, ne, kar sili se k pozabljanju, da je življenje in svet nekaj širšega, nekaj kar ga presega, kar je enostavno večje, kot lahko razume, doživlja, doumeva ali čuti.
Presežnega seveda ni mogoče zaobjeti, in zato na videz tudi nemogoče upoorabiti v praksi življenja. Vendar to ne pomeni, da ni prav s presežnim mogoče premagovati vsakodnevnih in trajneših težav ali krize. Krize bo namreč konec natanko v trenutku, ko se bo človek v vsej ponižnosti pred samim seboj, družbo in vsem naravnim okoljem, ki ga obdaja, vprašal, ali je laž, da v človeku ni nič presežnega, zadosti trdna, da se je ne splača čisto malo raziskati, se torej se čisto malo o tej presežnosti vprašati. Tiho, brez panike, navznoter, brez šopirjenja, zase, brez medijske vednosti.
Vprašanje je prvi korak. Odgovor je že pripravljen. Od nekdaj. V nas.