Meja med moralo in pravom

Ljudje, posebej razmišljujoči, se vse manj ukvarjajo z eno najbolj pomembnih meja sodobne družbe, mejo med moralo in pravom. Osnovne smernice, ki jih v zahodno kontinentalno pravo vceplja že sistem iz Rimskega imperija, se razvijajo in razvejajo tako zelo, da v bistvu pozabljamo, da je osnova človekovega življenja morala, torej notranja drža, ki je posledica razvijajočega se odnosa med človekovo notranjo naravo in družbo, ki ga obdaja. Pri tem poudarjam odnos, in nikakor ne zasebnosti nekega posameznika, ki pač misli, kot misli - in samega sebe preprič, da so njegove misli že neoporečna morala, in tudi nikakor ne vsakokratne družbe, ki se v posameznih obdobjih lahko nagiba sem ter tja.

Iztočnica za raziskovanje meje med moralo in pravom bi lahko bila taka naslednja:

 »Jaz imam prav« se bisteno razlikuje od »to je prav«. Razlika je vzporednica razliki med imeti in biti.[1] Imeti prav pomeni nekaj imeti od zunaj. Biti prav pomeni, biti od znotraj in hkrati biti pravičnost. Pravičnost ne govori o tem, da imam jaz prav, čeprav morda imam prav. Pravičnost je v družbi sestavljenka iz vseh »prav« skupaj. Nekakšno povprečje, tudi časovno, odkar obstaja civilizacija. V družbenem smislu je to idealna demokracija in idealna politika – ali bolje rečeno, trenutno boljše ne poznamo. Lahko bi rekli, da skupaj z družbenim razvojem iz množice subjektivizmov, torej osebnih »prav«, zraste skupni »prav«, ki je pravičnost.[2] Vmesna stopnja je lahko pravica – vendar le v institucionaliziranih sistemih. Ali ta proces teče potom evolucije, družbenega ali duhovnega razvoja, ali je posledica načrta nečesa ali nekoga nad človeštvom, na primer duha ali Duha, za sam cilj niti ni tako pomembno. Pomembno pa je, da se na tej poti samodejno izključuje zasebni ali kratkoročni skupinski interes. [3]

Paziti je treba predvsem na dejstvo, da gre za vsaj dve ravni razmišljanja: morala sama, in razmišljanje o morali. Popolnoma različno, prvo je namreč reč, drugo pa je logos o tej reči. Prvo je življenje, drugo je govorjenje o o življenju. In pravo je v bistvu govorjenje o tem, kaj je prav - ali še bolje, kaj ni prav.

http://idejalist.blogspot.com/2013/06/prav-pravica-in-pravicnost.html

---

[1] Ribič sedi na pomolu in lovi ribe. Mimo pride poslovnež in ga vpraša: “Zakaj loviš ribe na tako primitiven način? Zakaj si ne nabaviš dveh palic in mreže, ki bi jo nastavil v morje?” Ribič ga začudeno pogleda in vpraša: “Zakaj bi lovil z dvema palicama ali z mrežo?” “Da bi ulovil več”, mu odgovori svetovalec. “In zakaj bi ulovil več”, vpraša ribič. “Če bi ulovil več, bi imel več denarja!” “In kaj bi z več denarja”, se še vedno muči ribič. “Z več denarja bi si kupil čoln.” “In kaj bi s čolnom”, sprašuje ribič. “Sčasoma bi imel ladjo.” “In kaj bi z ladjo”, vpraša ribič. “Ladjo bi dal v najem in živel od najemnine!” “In kaj bi delal potem”, vpraša ribič. “Nič, sedel ob morju,“odvrne poslovnež. Ribiču se razvedri obraz in reče: “Ja, saj to že sedaj delam!” 
[2] Ontološka metoda je pogosto uporabljen logični postopek oziroma pristop k razlagi stanja, ki ga sicer ni mogoče objektivno spoznati ker je človek-posameznik omejen na svojo subjektivnost (razum oz. lastno notranjost). Rezultat je pravzaprav relativna pravičnost, ki se s časom, novimi spoznanji in nadaljevanjem logičnega postopka v okviru ontološke metode seveda spreminja. Metoda seveda povprečenja velja ob upoštevanju časovne dimenzije. Nikakor je ne moremo uporabiti pri vsakodnevnih dogodkih. 
[3] Kant v Kritiki praktičnega uma (1788/1993) osebni interes označuje celo kot samoljubje in iskanje osebne koristi, ki vodi k zlu.