14. feb. 2014

Življenje in ljubezen

Morda zadeve glede medčloveških odnosih nekoliko zaostajajo ravno pri razmišljanju, pri konceptih, in, recimo temu, filozofiji. Svetovna javnost, vsaj javni mediji, ki družbo odsevajo, namreč vse bolj mešajo štiri pojave: ljubezen, skupno življenje, spolnost in družino. Je že res, da vse te pojme povezujemo z dvema od osnovnih značilnosti življenja, razmnoževanjem in skrbjo za potomce, vendar ima vsak od njih svoj cilj in svoj namen, ki se je v teku evolucije in zgodovine razvijal. Nikakor ni dobro vsevprek mešanja biološke, osebnostne in družbene ravni pojavov spolnosti, ljubezni, skupnega življenja in družine.

Biološko. Če rečemo, da je zgolj spolnost ljubezen, se ne bo nihče strinjal. Že v živalskem svetu je opazno, da nekateri osebki bolje sodelujejo med seboj kot drugi, in da parjenje ni kar na slepo. Poznamo tudi primere obnašanj, na primer pri ptičjih vrstah, ki so zelo podobni človeškemu obnašanju med moškim in žensko. Morda je podobno pri vseh vrstah, le da človek ne more dojemati, ker so oblike in načini vedenjskih vzorcev tako zelo drugačni od našega. Torej ne gre le za brezosebno zaplojevanje z namenom imeti potomce, ampak gre za nekaj več, nekakšno naklonjenost, nekakšno - z našega stališča primitivno - ljubezen.

Osebnostno. Prav zaradi nejasno razločenih pojmov si na primer povzročamo težave z istospolno usmerjenimi ljudmi, istospolni pa z raznospolnimi. Po eni strani se zdi v javnosti in medijih to zelo aktualna tema, po drugi strani se mnogim zdi nekako dražljiva, celo žgečkljiva, po tretji strani se nekateri od nje ograjujejo, jo smatrajo za tabu, nesramnost, prekletstvo in podobno: same skrajnosti, namesto normalne življenjske sredine. Prav zaradi razcepljenosti in neživljenjskega gledanja pride do medčloveškega zloma. Namreč to ne more biti res in spolnosti ne moremo tako primitivno zamenjevati z ljubeznijo. Kdor jo, jo morda za kratek čas, ki pa se hitro maščuje. Vsak človek je človek v svoji svojosti, predvsem pa vsak od nas ne le, da ima dolžnost ljubiti, ampak pravico ljubiti in biti ljubljen. Istospolne zadeve se zato ne morejo nanašati na druge pojave, sploh pa ne na ljubezen, ampak se, kot beseda sama pove, nanašajo na spolnost, na osebo torej. Ljubezen je namreč lahko samo univerzalna, brezusmerjena, sicer je prikrita sebičnost. Dejanski problem je torej, da nekim tako imenovanim istospolnim ali raznospolnim (na katerikoli strani že pač gledamo), v bistvu ne dovolimo (ali pa dovolimo le deklarativno, kot se to dela na meji med moralo, pravom in politiko), da izpolnjujejo osnovno načelo ljubezni do bližnjega - ali pa jih celo obtožujemo, da na primer zmorejo ljubezen razumeti le kot telesno dejanje; oziroma, jim družba ne dovoli, da bi bili normalni, samo življenjsko normalni.

Družbeno. Pri živalih poznamo sodelovanje, na primer krdela v primerih skupinskega lova, skrb za toploto pozimi pri čebelah, medsebojno taktiko pri osvajanju nasprotnega spola in podobno. In končno pri živalih poznamo skrb za potomce, skupno vzgojo, in to v mnogoterih različnih oblikah. Mislim, da je bistvo tako imenovenega boja za obstanek vrste, tudi človeške, primerna uravnoteženost navedenih pojavov. Torej zadosti ljubezni in nakonjenosti (brez tega bi na svetu ne bilo lepo), ekonomsko učinkovito skupno življenje (zgolj od zraka ni mogoče živeti), zdrava spolnost za namen zdravih potomcev in v veselje (človeška vrsta bi brez tega zanesljivo izumrla), in primerna vzgoja mladičev (s tem povezujemo ostale tri vsebine s prihodnostjo).

In z nekoliko rezerve bi lahko zaključili, da zadnje tri pojave zahodna civilizacija razume kot precej tehnične in ne kot etične zadeve, ljubezen pa kot vrlino, nekatere kulture celo kot najvišjo vrlino in vrednoto - predvsem v smislu ljubezni do bližnjega. Prav slednja pa je univerzalna, ne dela razlik, ni sebična in ne išče svojega. Ljubezen je od znotraj navzven; druge ni.